Veste, kaj je najlepši del dneva? Ko se zvečer, rahlo utrujeno, ampak z nadvse prijetnimi mislimi, uležeš v posteljo z nasmehom na obrazu, ker si čez dan naredil nekaj dobrega. Saj ni važno kaj, važno, da si pri tem užival ali pa naredil nekaj, kar te je težilo že dalj časa, pa si temu končno dal kljukico. Še lepše je, če te tako razganja od navdušenja, da se spraviš opraviti še kakšno stvar, pa tudi če končno pospraviš oprane gate v omaro.

Ko tole pišem, je ura že skoraj enajst zvečer in zapis bom dokončala jutri. Pa ne zato, ker ga ne bi želela danes, ampak zato, ker vse zapise, če je le možno, še enkrat preberem naslednji dan, popravim kakšno spregledano napako in morda obrnem kakšen stavek, ki je prehitro zdivjal na ekran. Pa tudi rahlo se mi že spi in kljub temu, da mi možgani, ko so utrujeni, delujejo malo nagajivo, to ne bo ravno pripomoglo h kakovosti tega zapisa. In če sem čisto iskrena, sem danes spremenila vse od naslednjega naslova naprej. Tako da ko to berete, je v bistvu že jutri.

Jutri je vse lažje. Končno se bomo zgodaj vstali, pojedli zdrav zajtrk, peljali psa na sprehod, potem pa zavihali rokave in naredili vse, kar smo si zadali včeraj, predvčerajšnjim, prejšnji mesec, mogoče celo preteklo leto. Jutri je dejansko zelo blizu, ampak ko se odločamo o nadaljnjih korakih, sploh tistih, ki se jim malce izogibamo, se nam zdi, da je zelo daleč. Tako daleč, da vse izgleda zelo lahko. Pa saj vsi vemo, da ne smemo narediti nekaj danes, če lahko preložimo na jutri, kajne?

Kaj, če jutri ne pride?

Minljivost je globoka in neprijetna tema, ampak vsi vemo, da se smrti ne moremo izogniti. In vedno, kadar je govora o njej, pridemo do zaključka, da bi morali vsi živeti, kot da je danes naš zadnji dan na zemlji. Pa vsi vemo, da to ni mogoče, ker je potrebno vzeti v roke tudi zdravo mero razuma, strinjam pa se, da ne smemo metati časa čez okno, ampak vsako uro izkoristiti kar se da produktivno.

Včeraj sem prebrala knjigo Randyja Pauscha in Jeffreya Zaslowa – Zadnje predavanje. Na številnih univerzah je namreč praksa, da si profesorji zamislijo, da jim je ostalo le še nekaj mesecev življenja in pripravijo predavanje o tem, kaj jim največ pomeni. Randy žal ni imel težkega dela s svojo domišljijo, ker je vedel, da ima neozdravljivega raka na trebušni slinavki in le še nekaj mesecev življenja. Ker je imel tri majhne otroke, sta tako predavanje kot knjiga služila med drugim tudi temu, da svojim otrokom zapusti čim več lepih spominov in življenjskih modrosti. In katere so se meni najbolj zasidrale v spomin?

Uresničite otroške sanje in sanjajte na veliko. Ta mi je verjetno najbolj blizu, čeprav sem kot otrok sanjala o drugih stvareh, ki jih počnem danes (k sreči). Vseeno pa opažam, da iz leta v leto počnem več stvari, ki sem jih tudi, ko sem bila mlajša. V osnovni šoli sem namreč ves čas nekaj ustvarjala in kracala ter skakala po stanovanju s svinčnikom in barvicami v roki. Očitno sem samo vmes zatavala na druge poti, ki, glede na to, da ne stopam več po njih, niso bile prave. Če si nekaj res močno želimo, lahko to uresničimo, ali vsaj poskusimo uresničiti, pa čeprav se sliši še tako neverjetno. In nikoli ne dovolite, da vam nekdo drug reče, da nečesa ne morete. Če pa že, naj bo to dodatna spodbuda za dosego cilja. Kot pravi Randy: “Kamniti zidovi ustavijo tiste, ki si nečesa ne želijo dovolj močno.”

Povejte, kar mislite. Ja, ta je kar precej težka, ker se tolikokrat bojimo, da bomo nekoga užalili ali se osmešili, pa čeprav nas razžira odznotraj navzven. Pa je vredno? Vsi vemo, da bi, če bi vedeli, da nas jutri več ne bo, povedali koga ljubimo, kdo nam gre na živce, odpustili tistim, ki smo jim zamerili in dali iz sebe vse, kar se bojimo izreči. Čeprav včasih boli, spoštujem ljudi, ki mi povejo po resnici in naravnost. Tako se lahko največ naučim. Ampak ne blebetati brez kančka premisleka. Bog nam je z namenom ustvaril dvoje ušes in le ena usta. “Če delaš nekaj narobe in ti nihče nič ne reče, pomeni, da so obupali nad tabo.” (Randy Pausch). Velja seveda tudi obratno, zato bodimo hvaležni, ko nam nekdo pove svoje mnenje, čeprav po drugi strani večkrat pravimo, da se ne smemo ozirati na druge. Jaz mislim tako, da je dobro poslušati ter premisliti in če nekaj res drži, se nas bo dotaknilo.

Stvari so le stvari. Kolikokrat se obremenjujemo z materialnimi stvarmi. Ogenj v strehi, ko se razbije kozarec, opraska avto ali izgubi telefon. Pa res ni vredno. Najbolj so vredni odnosi, teh ne moremo kupiti. Ta je zelo dobra za vse fante, ki ste tako navezani na svoje jeklene konjičke.

‘Rešitev je v petkovih večerih.’ Ko so Randyja spraševali, kako je lahko tako hitro postal redni profesor, jim je odgovoril, naj ga ob petkih zvečer pokličejo na fakulteto in jim bo povedal skrivnost. Jaz se sicer ne strinjam s tem, da moramo petke in svetke garati, da dosežemo, kar želimo, moramo pa se truditi bolj kot tisti, od katerih želimo biti boljši ali pa si ustvariti neko čisto svojo pot. Trud je še vedno prinesel dobre rezultate.

Tudi sama preveč ur vržem v prazno. In včasih mi je žal, da kdaj nisem šla na sprehod v lepem sončnem popoldnevu, nisem poklicala prijateljice za kavo, čeprav sem imela čas, nisem naredila nečesa bolje, kljub temu da bi lahko, a sem odlašala z delom na zadnji trenutek, da nisem prebrala več knjig, ki čakajo, da jih vzamem v roke. Ljudje smo takšni, da se vedno zanašamo na jutri, zato nadvse občudujem tiste, ki postorijo vse takoj. Veliko je tudi v dobri organizaciji, kljub vsemu, pa si moramo vzeti tudi čas za lenarjenje.

Vseeno pa zaboli, ko se spomnim, kaj če mene ali koga, ki mi je blizu, jutri več ne bo?