Inventura

Nujno je delati inventure. Ne tiste v trgovinah, ampak tudi takšne osebne. Da na koncu dneva potegnemo skupaj predvsem vse dobre stvari, ki so se nam zgodile in znamo ceniti to, kar imamo, ne pa da bemtimo, kako nam je hudo, ker mnogim dejansko ni. Se strinjam. Ne škodi pa, če naredim inventuro še na koncu leta, ker se mi že nekaj časa dozdeva, da je bilo tole leto (dosedaj) zame najbolj prelomno. Zgodilo se je kar nekaj stvari, ki so se zasukale v čisto drugo smer, kot sem načrtovala, sama pri sebi pa sem popredalčkala veliko več misli, kot sem pričakovala. O vsem, kar piše spodaj, sem verjetno že pisala v zapisih skozi letošnje leto, a ne škodi, če izpostavim tisto, kar se mi zdi, predvsem zase, najpomembnejše.

Nikoli ne počni tistega, kar te ne osrečuje

Vem, da ne živimo v pravljici in je treba včasih požreti tisto, kar načeloma ne bi, a vseeno imamo ljudje dostikrat izbiro kaj, kje in s kom bomo določene stvari počeli. Velikokrat pomislim na naše starše in stare starše, ki so se zasidrali v neki varni službi za par desetletij, čeprav v tem morda niso kaj preveč uživali, je pa bila to najbolj varna naložba za lastno in prihodnost njihovih otrok. Jaz pa si zelo težko predstavljam, da bi eno in isto službo opravljala toliko časa. Morda smo dandanes bolj razvajeni, verjetno pa samo bolj iznajdljivi. Seveda ni lahko sprejeti določenih odločitev in se podati v nepredvidljiv svet, kjer, roko na srce, danes res ne vemo niti kaj bo jutri, a prekleto važno je, da na prvo mesto postavljamo lastno srečo. Če je ni, je tudi drugi ne bodo nikoli dobili od nas. Zato, če je kdo pomislil, da so na prvem mestu naši bljižnji, predvsem vaši otroci – seveda so, ampak nič jim ne koristi, če imajo nesrečne starše.

Sama sem kar nekaj let delala stvari, ki so iz mene izpile vso energijo, ki sem jo premogla, ko jih nisem več, pa sem ugotovila, da se v meni še vseeno skrivajo tisti talenti, ki so se vmes sumljivo potuhnili, ko sem bila preveč ‘lena’, da bi se ukvarjala z njimi. Tisti talenti, za katere so govorili, da jih sploh nimam, ker jih enostavno nisem bila zmožna več pokazati. S tem pridem tudi do nauka, ki je seveda po svoje samoumeven, in to je, da nobena stvar, ki resnično nekaj pomeni, ne pride zlahka, ampak je treba zanjo garati. Dan za dnem, brez prestanka. Mogoče sem preveč naivna, ampak še vedno verjamem, da se za pridne, vztrajne, talentirane in sposobne, vedno najde delo.

Večkrat sem že sebi in vam obljubila, da bom redno objavljala na blogu. Res je, da nisem tako zelo redna (najmanj dvakrat na teden), a še vedno pravim, da je bolje biti tiho, kot govoriti bedarije, čeprav se tudi slednje še vedno znajdejo na pladnju. Sem pa v letošnjem letu objavila največ zapisov dosedaj in glede na to, da so tudi veliko bolj poglobljeni, kot leta prej, si to štejem kot zelo dober dosežek, ki se mora v naslednjem letu vsekakor še nadgraditi. Pisanje je nenazadnje moja prva ljubezen in za to je potrebno delati. Tipkovnico pod prste in gremo.

Dokončaj, kar si začel

To velja na vseh področjih življenja, zame pa predvsem na področju faksa, kjer si lahko z eno besede rečem – trapa. Ne da ne bi zmogla, le ne ljubi se mi in tako se posledično že peto leto ukvarjam z enim izpitom, ki bi ga lahko naredila že prvič. Verjetno prstov na eni roki ni dovolj, če preštejem vse izrečene stavke ‘Js bom ta faks pustila’, ampak še vedno vztrajam. Zato sem se pred časom odločila, da je morda bolje, da iskanje službe odložim na januar 2014, do takrat pa se pridno učim. Do sedaj mi dokaj uspeva.

Še vseeno mislim, da so praktične izkušnje veliko več vredne kot te, ki jih dobimo na faksu. Ja no, danes je pač tako, da nam ti listi papirja ne koristijo kaj precej, ali v določenih primerih celo ‘škodijo’, od nas samih pa je odvisno, koliko od izobrazbe odnesemo. Zase vem, da sem se o področjih, na katerih želim delati, največ naučila v službah in sama. A kot sem rekla, dokončaj, kar si začel, sploh, če si le kakšen izpit in magistrsko pred koncem.

Bodi to, kar si

Be the type of person you want to meetTo se mi zdi še najbolj pomemben nasvet, ki ga sama tudi dostikrat nisem upoštevala. Če si tih in zadržan imaš dostikrat težave. Pa ne toliko zaradi sebe, kot zaradi drugih, ker te imajo enostavno za manj sposobnega, ker ne pokažeš takoj tistega, kar bi lahko, ali pa te, kar je še huje, silijo v vloge, ki ti niti pod razno niso pisane na kožo. Zelo dolgo sem bila mnenja, da res ni ok, če sproduciram veliko manj idej, če delam v skupini, imela slabo vest, ker v veliko primerih nisem glasna in se raje umaknem v svoj ‘kot’ ter naredim, kar moram. Danes vem, da z vsem tem ni nič narobe. To seveda ne pomeni, da se ne znam vklopiti v skupino in opravljati timskega dela, to ne pomeni, da ne znam energično nastopiti pred tistimi, ki to od mene pričakujejo, pravim le, da to opravljam dosti težje kot kdo drug. Veliko raje nekaj naredim sama in to potem delim z drugimi, s katerimi vse skupaj zaključimo v smiselno celoto. Zato ne bom nikoli glasno delegirala drugim, kaj naj počnejo, ker vem, da v takšnih vlogah nisem učinkovita, kar je najhuje, pa to iz mene izpije vso energijo. Žal še vedno in vedno bolj velja prepričanje, da je najbolj kul na svetu, če delamo v glasnih prostorih, brez zasebnosti, le z drugimi, ker tako ustvarimo več. Upam, da bo tovrstno področje tudi tema moje … pa o tem drugo leto.

Dostikrat imam tudi slabo vest, ker dam prednost samoti, pred druženjem, ali pa si po nekaj urah druženja ob ‘neprestanem govorjenju’ (bolj z druge, kot z moje strani) enostavno želim oditi domov. To ne pomeni, da mi gre kdorkoli s katerim sem v družbi na živce (drugače verjetno ne bi bila z njimi), ampak enostavno sem tak tip človeka, ki ga pretirano druženje in govorjenje utrudi. Verjetno sem zaradi tega kdaj prikrajšana za kakšno doživetje in poznanstva, ampak vem, da mi je po tem spoznanju lažje, ker sem enostavno ugotovila, da z vsem tem ni popolnoma nič narobe. Ljudje smo si različni in te razlike moramo upoštevati. Verjetno pa ne bom nikoli prenehala poslušati mnenja drugih, zakaj sem tako tiha. Ja, lažje povem, kot napišem. Kar spet ni slabo, ker sem tako razvila en talent, pri katerem me nihče ne bo ustavil.

Inventura: +

Leto 2013 je bilo torej zelo dobro. Spoznala sem kar nekaj stvari, ki vem, da mi bodo zelo koristile pri moji nadaljnji poti. Spoznala sem tudi kar nekaj novih ljudi, z nekaterimi se vidim več, z drugimi manj, a vseeno jih je kar nekaj takih, ki so mi dali več, kot si verjetno lahko sploh predstavljajo. Zbližala sem se še bolj s prijatelji, ki so z mano že zelo dolgo in vem, da bodo z mano še naprej, po drugi strani pa ugotovila, da so seveda tudi ljudje, ki enostavno ne želijo biti v moji bližini tako zelo, kot sem mislila dosedaj. Tudi s tem ni nič narobe.

Drugo leto bo upam še boljše. Upam tudi, da se bom vrnila nazaj v Ljubljano. V mesto, ki sem ga osem let nazaj odkrito sovražila in izkoristila vsak trenutek, da sem lahko pobegnila nazaj domov. Sedaj pa je to zame mesto polno dogajanja in če tudi si kdaj sam, je toliko zanimivih ljudi okoli tebe, da lahko iz njih, ne da bi oni sploh vedeli, potegneš zelo veliko.

Nekdo mi je nekoč rekel, da se ne znam pohvaliti. Pa mislim, da mi tu in tam kar uspe ;).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s