Če nas država iz dneva v dan poriva v vse globje brezno in imamo na eni strani ogromno socialno ogroženih ljudi, imamo na drugi strani k sreči tudi veliko dobrodelnežev. Že lep čas smo priča mnogim akcijam kot so npr. Botrstvo, Mali korak za velik cilj, Anina zvezdica in še mnogi drugi (vsi ostali dobri predlogi dobrodošli v komentarjih). Tudi odzivnost na nenadne tragične dogodke, kot so pogorela stanovanja, poplave in plazovi je krasna, sploh glede materialnih sredstev, ki jih morajo nekateri celo odklanjati. Žal poleg osnovnih življenjskih potrebščin najbolj potrebujemo res denar, da lahko zaživimo spodobno življenje.

Inovativne akcije niso vedno najboljša izbira. Ali pač?

V lanskem letu je zaživela akcija Kava na zalogo. V eni izmed kavarn, ki sodeluje v akciji, lahko plačaš kavo, ki jo kasneje spije nekdo, ki si je ne more privoščiti. Že ta akcija je poleg kupa podpornikov dobila tudi precej nasprotnikov, v smislu zakaj bi gostincem pomagali služiti in da sploh ne vemo, če bo kava zares prišla v grla tistih, ki si je želijo, a zanjo nimajo denarja. Letele so tudi opazke, da zakaj ‘reveži’ potrebujejo kavo? To, da si nečesa ne moreš privoščiti, ni lahko priznati. Sploh, če se gre za kavo, ki jo zelo velika večina populacije pridno srka vsak dan v enem izmed priljubljenih lokalov, tako da ne verjamem, da bi za kavo na zalogo prosili tisti, ki imajo dovolj denarja. Zakaj ‘reveži’ potrebujejo kavo? Kava po eni strani povezuje ljudi, po drugi pa je to tistih nekaj minut, ki si jih vzamemo le zase – stran od napornih trenutkov doma ali v službi, predno skočimo v izzivov poln dan, skratka je tisti sladkorček, ki nam velikokrat polepša življenje. Torej, zakaj si je ne bi privoščil vsak?

In če gremo stran od kave, pridemo do zadnje akcije, ki sem jo zasledila in to je Kruh za prjatla. V tej akciji lahko v eni izmed sodelujočih pekarn (upam, da jih bo iz dneva v dan več) kupite kruh, ki ga lahko nato vzame nekdo, ki ga potrebuje. Prodajalci kruh nastavijo na za to posebno mesto (in skrbijo, da tam ne leži dlje časa, da se ne posuši) skupaj s pripadajočim računom. Ko sem videla to akcijo, se mi je zdela super, ker je veliko takšnih, ki jim dodaten evro ali dva ne predstavlja problema, na drugi strani pa so ljudje, ki so lačni. Tudi pri kruhu velja enako ali še bolj dejstvo, da nekdo, ki res ni v stiski, ne bo prosil za kruh. K sreči tudi naši trgovci skrbijo za to, da se star kruh naslednji dan proda po nižji ceni in podobno, s čimer pridobi tako ena kot druga stran.

Je zaslužek pomembnejši od lakote?

Priznam, da sem bila pri akciji s kavo tudi sama malo skeptična, a vseeno podpiram dober namen. Pri akciji s kruhom, mi ni na misel padla nobena negativna stvar, dokler nisem zasledila debate na Twitterju o tem, da je Kruh za prjatla. tipična akcija pospeševanja prodaje in da so takšne tudi akcije s kavo, Anina zvezdica in tako naprej. Seveda. Popolnoma drži, da s tem, ko kupimo dodatno kavo, kruh ali karkoli drugega se v tovrstnih akcijah zbira, trgovci zaslužijo več. In prebrala sem tudi mnenja, da če bi bili trgovci tako zelo dobrodelni, bi živila prodajali po osnovni ceni in ne po dvakratni ali celo dražji ceni. Tudi s tem se strinjam, a sploh ne dvomim, da ogromno gostincev in trgovcev da zelo veliko v dobrodelne namene. Vsi pa vemo, da takoj nastanejo problemi – nečesa ne moreš kar tako dati zastonj, ker je s tem povezane kup birokracije, plačati je treba davke ipd. Pri štruci kruha seveda ni tako. Večkrat tudi naša družina kupi kruh v pekarni, kjer tudi ob manjšem nakupu dobimo po vrhu še kakšen rogljiček ali krof. Brez vprašanj, če ga bomo ali če ga potrebujemo. Sploh ne dvomim, da tam dajo kruh zastonj tudi tistim, ki si ga ne morejo privoščiti. A tam gre za manjšo pekarno, kjer je šef blizu, ne gre za verigo, kjer je dosti težje skomunicirati naše pobude, sploh, če se pogovarjamo s trgovcem, ki nima ne pristojnosti, včasih pa tudi ne volje poklicati šefa.

Kako se torej lotiti dobrodelnosti

Ja, kako se je lotiti, da ne dobimo z lopato po glavi? En korak je vsekakor ta, da se jasno in glasno predstavijo tisti, ki stojijo za to akcijo. Tako se ljudje ne bodo spraševali, če je v ozadju morda lastnik verige pekarn, ki hoče s tem zaslužiti, morda (ne vem, ko izvem, delim to tudi z vami) je to nekdo, ki ima preprosto široko srce in nima namenov v žep pospraviti kup denarja. Verjamem, da se marsikatera dobra duša ne želi izpostavljati, a če se ne, bo velikokrat nasrkala še bolj.

Pa kljub vsemu, je treba res zatirati tovrstne akcije? Je v končni fazi res važno, če pek ali gostinec zaslužita nekaj dodatnega denarja, če na račun tega osrečimo nekoga, ki nima? Lepo bi sicer bilo, a saj verjetno ne bomo za druge kupovali nekaj sto kil kruha dnevno? Torej tudi zaslužki ne bodo tako zelo veliki. Je pa zelo pomembno tudi to, da ljudem pokažemo, kam gre njihov denar. Če se pogovarjamo o nakazilih, je to veliko lažje, v primerih akcij, kjer podarjamo nekaj materialnega, sploh če se gre za živila, pa je to dosti težje ali v določenih primerih celo nemogoče.

Verjetno bom tudi jaz dobila veliko pikrih komentarjev, a tega se je pri vseh stvareh potrebno navaditi. Kot sem zapisala na Twitterju – če nekdo zaradi štruce kruha, ki jo bom kupila poleg svoje, ne bo lačen, mi je vseeno za pekov zaslužek. Morda mi ne bi smelo biti, ampak mi je. Ker se mi še vedno zdi, da lakota prevlada nad pohlepom. Popolnoma druga stvar je, če bi nekdo to počel res samo zaradi kapitalističnih vzgibov, a potem bi se verjetno obesil na razne velike trgovce, ne pa na male pekarne in v akciji spodbujal tudi vse nas, da poskusimo najti pekarne, ki bi sodelovale.

Včasih mora tudi nekdo zaslužiti, da lahko nekdo drug dobi dostojno življenje. In upam, da bomo včasih pozabili gledati skozi kapitalistične oči ter videli le dobro. Še čudno, da nisem zasledila nobenega pikrega komentarja o akciji Božiček za en dan. A zagotovo je kdo pomislil, da ne bo pripravil darila, ker ga bodo verjetno odnesli zli škratje. Ja, dobrota je velikokrat res sirota.