O času govorimo ves čas. Vsak dan ga imamo na razpolago točno toliko, kot vse dni prej, a vedno ga zmanjka. V norišnici, v kateri se nahajamo že dolgo – torej tisti, ki se glasi nekako takole: ‘manj denarja pomeni manj časa’, se verjetno vsi kdaj radi spomnimo na obdobje, ko so kreativci (in še marsikdo drug) lahko dlje časa uživali v ustvarjanju, se zabavali, popili kakšen kozarec viskija, pokadili škatlico cigaret, se spomnili vrhunskih idej in bili zanje še mastno plačani. Ne da bi želela v službi piti viski in se  zajebavati, a vseeno, popolnoma obratne razmere, ki smo jim priča danes v marsikaterem podjetju, niso nikomur v veselje.

Divjanje v zadnji minuti

Veliko ljudem, vključno z mano, se zdi, da bolje delujemo pod pritiskom. Veliko stvari delam zadnji trenutek, se tolčem po glavi in si vedno znova rečem, da bom naslednjič začela prej in z določeno mero discipline mi to celo kdaj uspe. Dejansko se v ozadju vsakega skriva veliko več. Ogromno prebranih knjig, člankov, teh in onih raziskav, pogovorov in radovednosti. Vse to se na koncu združi in z veliko truda pretvori v ideje in dobre končne rezultate. Več časa kot imamo za vse to, boljši smo na koncu, seveda pa je potrebno časovno obdobje omejiti tudi navzgor, če tudi bi realno imeli za določeno stvar neomejeno časa.

Mnoge raziskave so preučevale kreativnost v odvisnosti od časa. Ne, ni bilo lahko raziskovati nekaj včasih tudi neotipljivega v odvisnosti od različnih dejavnikov. A kljub vsemu, rezultati so bili vedno isti. Večina nas ima pod časovnim pritiskom občutek, da smo bolj kreativni, a dejansko so končni rezultati slabši. Če temu ne verjamete, dajte dvema človekoma v roke list papirja in preprosto risarsko nalogo, enemu in drugemu pa na voljo različno časa. Kdo bo narisal več ter se bolj poglobil? Seveda tudi v kratkem časovnem obdobju pridemo do idej, ampak, a je ta ideja res najboljša? Mogoče, ali pa tudi ne, je pa ‘končna’ rešitev, ker za drugo enostavno nismo imeli časa.

Čas je denar

Seveda to razumem, sploh moram glede na pridobljeno izobrazbo, in popolnoma jasno mi je, da morajo lastniki podjetij vse izmeriti, da vidijo, če se jim splača in da jih na koncu leta v denarnici ne pričaka tema. A vseeno je potrebno dejavnik časa v določenih primerih izločiti ali vsaj za božjo voljo zapakirati v veliko bolj prijazne besede.

Kreativci s(m)o drugačni in dovolite mi, da s kreativci označim vse tiste, ki nekaj ustvarjamo, ne glede na področje. Seveda morajo tudi njihova dela temeljiti na raziskavah, a vseeno, v tem primeru bi lahko ljudi razdelila na dva dela: na tiste, ki imajo radi številke in tik takanje ure ter na tiste druge. Kreativnosti se namreč ne da oceniti s številkami in časom (pustimo tiste številke na koncu, ki naročnikom polnijo blagajne, a tiste so posledica še mnogih drugih dejavnikov in nadaljnjih korakov) in kreativne agencije niso fabrike, kjer lahko v enem dnevu naštancamo potrebno število izdelkov. Če jih, bi težko rekli, da so res kreativne, kajne?  Seveda vedno znova poslušam/o, da je to popolnoma jasno, ampak realni način dela na žalost kaže drugače.

“Genius is 1% inspiration and 99% perspiration!” -Thomas Edison-

Ustvarjanje nečesa novega je nekaj najlepšega na svetu. Ko se iz bežne ideje, ki jo preliješ na papir ali ekran, o njej razglabljaš in jo morda nič kolikokrat preoblikuješ, razvije dober končni rezultat, je to tisto, zaradi česar vsak, ki je začel, tudi vztraja. In če je to ena izmed najlepših stvari, je omejevanje s časom nekaj najbolj groznega. Seveda obstajajo roki, žal je malo primerov, ko si jih lahko postavimo čisto sami, ampak danes se ne pogovarjamo v rokih le v smislu dni, ampak tudi ur. Spomni se/napiši/nariši nekaj v dveh urah. Jaz lahko napišem blog v eni uri, ampak verjetno bom pisala o nečem, kar že poznam in posledično sem o tem že pisala, lahko pišem o nečem, kar mi je nepoznano, ampak vi boste brali nepreverjena dejstva. Lahko pa si vzamem čas, preberem nekaj člankov, iz njih izluščim pomembna dejstva in jih zapakiram v zapis, ki je sestavljen iz raziskav ter seveda mojih izkušenj in razmišljanj. Tega se v uri ali dveh ne da narediti, vsi pa vemo, da se to v realnosti, ko gre za plačane projekte, pričakuje. V nasprotnem primeru smo v minusu. A jebi ga.

Morda sestanek čez dan ali x?

Ni potrebno, da govorimo o urah. Moramo pa si postaviti omejitve. Če vem, da moram v petek oddati to in ono, si bom sama razporedila čas do takrat. Včasih v času delavnika, velikokrat tudi izven. Morda oddelala kaj na kosilu ali zvečer pred spanjem.

“If I had an hour to solve a problem I’d spend 55 minutes thinking about the problem and 5 minutes thinking about solutions.” – Albert Einstein-

Če mislim, da bo ideja veliko boljša, če zanjo zapravim še pet dodatnih ur, ker se bom pogovorila s človekom, ki o tem veliko ve in prebrala šest člankov, ker se je tri mesece nazaj o tem blazno pisalo, bom. In če bo potrebno, da namestu v dveh, raje kar v štirih urah opišem to idejo, ki se bo na koncu prodala, bom. V nasprotnem primeru ne opisujte tovrstno delo kot kreativno, ker ni. V tem drugem primeru, torej, ko je glavna tema pogovora (kratek)  čas, delo ni kreativno, ampak je posledica naših ustaljenih vzorcev ali dela drugih, ki ga včasih tudi podzavestno prenesemo na našega.

Kava res sede

Ko se spominjam za nekaj let nazaj, na vse manjše ali večje projekte pri katerih sem sodelovala, za službo ali faks, je veliko lepih in tudi grenkih spominov. Vedno je tako. A na koncu pride tisto pravo zadovoljstvo, čeprav si na poti do tja izumil triinšestdeset novih kletvic in porabil pet paketov robčkov. Skratka, najlepši spomini so na tista sodelovanja, kjer smo se lahko v miru vsedli za mizo, naj bo to v sejni sobi ali pa na kavi in se pogovarjali o idejah. Nismo po domače povedano ‘luftali’, delali smo, ampak drugače kot pod pritiskom. In vedno znova so se pojavile težave, ko se je omenil čas in da o nečem ne moremo dobro premisliti, ker ni denarja ali časa. Kava? Kava včasih nima nič z idejami, sploh, če je ne piješ, je pa moja prispodoba za nekaj, kar počnem v miru in z veseljem. Zato nisem in ne bom nikoli razumela vodij, ki čas postavljajo v prvi plan. Razumem, kaj vse to pomeni, ampak če ne drugega, to zapakirajte v kreativcem prijazno navodilo.

Nekaj, kar počneš s srcem in veseljem, je lahko gonilo lepšega jutri. Če to uničiš, si uničil sebe in ideje, s tem pa vse, za kar se trudiš.

A kreativca res ne moreš ujeti v čas? Ne. Kreativca NE SMEŠ ujeti v čas!