Na dan kot je nedelja, se spodobi zapisati nekaj besed o narodnozabavni glasbi ali goveji muski, kot ji nekateri pravijo, verjetno zato, ker je bilo in je še veliko družin, ki ob nedeljski goveji juhi, poslušajo domačo glasbo oziroma čestitke in pozdrave na katerem od lokalnih radijev.

Narodnozabavna glasba se je razvila iz ljudske glasbe, katere korenine segajo tja v 19. stoletje, ko so izumili diatonično harmoniko ali po domače frajtonarco. Za največjega glasbenika na tem področju pri nas velja Slavko Avsenik. Kdo pa ne pozna Golice, kajne?

Ko pesmi kar letijo in letijo

Narodnozabavnih skupin je pri nas kot listja in trave, prav tako njihovih pesmi. Verjetno ni niti enega področja življenja, ki ga ne bi obdelali in pesmi nastajajo tako iz pomembnih življenjskih dogodkov kot tudi takih stvari, ki večini niso pomembne, kaj šele, da bi o tem napisali pesem. Nekateri celo pravijo, da narodnozabna glasba poneumlja in nima nobenega globjega  pomena, sploh gledano s strani besedil, predvsem, če jo postavimo nasproti ‘visoki, resni’ glasbi. Lahko bi tudi rekli, da se skozi glasbo, ne glede na žanr, izražajo družbene vrednote, po mojem mnenju predvsem v narodnozabavni, ki dopušča še največ manevrskega prostora. Če samo pomislimo na pamet, verjetno predvsem v tej glasbi najdemo tudi največ namigovanja na spolnost (seveda ne neposredno, to moramo po navadi ugotoviti preko raznih banan, greva v galop …), pa razne prigode med moškimi in ženskami … a vse to je to zato, ker …

Je glasba za množice

Že ime (ljudska glasba) samo po sebi pove, da je namenjeno ljudem, množicam. Takšno glasbo poslušamo za razvredrilo, da se nasmejimo, poveselimo in zavriskamo, med tem pa nam ni treba kaj preveč razmišljati. Ravno zato ima ta glasba ogromno privržencev, po drugi strani pa seveda tudi nasprotnikov. Strinjam se po svoje tako z enimi kot drugimi, besedila, ki nimajo nobenega globjega pomena, res ne služijo nobenemu višjemu namenu, a konec koncev tudi tista Siddhartina, ki ji marsikdo sploh ne razume, ne. A dejstvo je, da narodnozabavna glasba prinaša smeh in veselje v marsikateri dom, dvorano, gasilski dom ali avto.

Obiskala sem že kar nekaj koncertov in povsod se poje, skače, pleše, dere, ploska, skratka zabava. A ni veliko takih glasbenikov, ki bi znali že na začetku koncerta dvigniti publiko na noge ali jo vsaj pripraviti do tega, da glasno poje – ne samo tisti zagreti privrženci v prvih vrstah, ampak celotna dvorana. Prejšnji teden sem imela priložnost obiskati koncert Modrijanov (Noč Modrijanov). Po posnetkih prejšnih let, je to koncert, ki sem si ga želela obiskati, ampak seveda bila prepozna za nakup kart, a vseeno sem se tisti četrtek znašla pred odrom s fotoaparatom v roki. Mislim, da se lahko, kar se organizacije tiče, njihov koncert postavi mnogo višje, kot od marsikaterega drugega domačega ali celo tujega glasbenika. Več kot 150 (popravite me, če se motim) nastopajočih na enem ogromnem odru in zadovoljitev vseh okusov, ki so bili v dvorani. In v nekaj določenih točkah, sploh v zadnji uri, so vsi v dvorani peli, skakali in vriskali. Kot je na koncertu dejal Omar Naber, gre zahvala Modrijanom, da so v tem času združili Slovenijo in ji dali nekaj dobrega.

Moj namen ni, da v ospredje postavljam eno ali drugo skupino, povedati želim le to, da ne glede na vse, ne glede na besedila, ki so včasih res trapasta, ne glede na to, da morda ta glasba velikokrat ne zahteva toliko vložka v nastanek sami rim in melodij (ne posplošujem na vse, a roko na srce, če si zavrtimo nekaj komadov vseh skupin, tudi muh enodnevnic, ki so na našem trgu, nam je to jasno), je glasba za množice in v Sloveniji ne bo nikoli nobene druge glasbe, ki bila bolj popularna od narodnozabavne. Ker je vesela, se včasih norčuje in ob njej te zasrbijo pete. Ima seveda veliko nasprotnikov, tudi sama sem ji nasprotovala, a to bolj v obdobju, ko nočeš priznati, da to občasno pride iz tvojih zvočnikov. Sem pa ob njej odraščala in od lanskega leta v naši hiši tudi spet odmeva zmok frajtonarce, žal ne z moje strani (mogoče pa kdaj). Takšne energije, kot je bila na Noči Modrijanov, kjer se je zbrala vsa smetana naše narodnozabavne glasbe, nisem čutila še na nobenem drugem. Seveda pa ni vse za vse, kajne?