Leta 2005 sem prvič prestopila prag Ekonomske fakultete v Ljubljani. Še danes iskreno rečeno ne vem, zakaj sem jo izbrala. Vem, da sem vse tja iz osnovne šole pa do nekje tretjega letnika srednje, želela postati pravnica. To se je slišalo blazno zanimivo, dokler me ni nekega dne minilo. Brez posebnega razloga. Potem pa se je v zadnjem letniku začelo zanimivo in na trenutke malce čudno razmišljanje o tem, kaj bom, ko bom velika. Ena ideja je bila psihologija, ker sem jo imela od vedno rada, a sem vedela, da so omejitve previsoke za moje povprečje. Druga ideja so bile varnostne vede – ja kriminalistika in podobno. Vse ok, dokler mi ni oče nekega dne rekel, da me sicer podpira, ne glede na to, kaj bom izbrala, da pa je mogoče dobro, da razmislim, če mi bo užitek gledati trupla, nasilneže in podobno. Ta stavek je bil dovolj, da sem črtala ta poklic iz mojega seznama. Potem je bila tukaj še uprava, za katero sem nekako potem razmišljala, da niti ne vem dobro, čemu služi ta faks, čeprav je fino, ker je mešanica ekonomije in prava. Nekaj tednov pa je bila na prvem mestu celo matematika. Ja, tudi to se zgodi, ko iz enk in dvojk, v zadnjih dveh letnikih prideš do štirk in petk ter ti vsa stvar postane celo zabavna. A po vsem tem sem se vpisala na ekonomijo. Zakaj? Pojma nimam. Spomnim se vseh izbir in zakaj sem želela tja, sam tega se niti približno ne spomnim. Verjetno pa sem jo izbrala zato, ker se mi ni sanjalo, kaj želim postati. Bila sem seveda sprejeta (ne, nisem pretirano samozavestna, ampak tja res ni težko priti) in ko so mi domov poslali vpisne liste, se meni niti sanjalo ni, da moram izbrati še smer. ‘A ekonomija ima še toliko smeri ali kaj’, sam se vprašala. No, po temeljitem pregledu, sem izbrala trženje, ker se je slišalo še najbolj zabavno. Oglaševanje in te zadeve, to se mi je od vedno zdelo ok, čeprav reklame … kdo pa mara reklame?

Torej leta 2005 sem prvič prestopila prag Ekonomske fakultete. Prva bolonjska generacija. Generacija, ki so ji obljubljali spremembe, krajši čas študija, zanimivejši, boljšo možnost zaposlitve, krasne predmete, stotine in stotine izbire. Po prvih predavanjih, so nas pred predavalnico čakali novinarji, da bi povprašali, kako se ta nadebudna generacija počuti. Takrat še dokaj optimistično, verjetno. Kaj pa veš, ko si star 19? Prvi cmok v grlu in odpor se je začel, ko smo ugotovili, da se nas je na smeri kot so trženje in management, prijavilo največ, preveč kot je mest. Predstavniki kateder so nas obiskali na enem izmed predavanj in dobesedno popljuvali te smeri, češ, da sta računovodstvo in finance mnogo boljši smeri. Nekateri so podlegli in se prepisali, jaz se k sreči nisem. Do diplome, se mi bolonjski sistem še niti ni zdel toliko zgrešen, čeprav je res čudno, da sem ponavljala tretji letnik, da mi ne bi bilo potrebno vpisati absolventa. Kako lahko ponavljaš, če imaš neopravljen le še en izpit?

Tako kot pri 19, ko se mi sanjalo ni, kam se pravzaprav vpisujem in sploh ne dvomim, da se večini pri teh letih prav tako ne sanja o študiju, se mi je štiri leta kasneje k sreči malo bolj odprlo obzorje. Ekonomija je namreč takšne vrste fakulteta, ki ti ne da nobenega specializiranega znanja, da ti pa veliko splošnega, ki ga moraš nekako uporabiti in sam ugotoviti, kaj boš z njim počel. Verjetno je zato med ekonomisti največ tavanja sem in tja, predno najdeš tisto pravo. Včeraj sem se recimo vpisovala na Zavod za zaposlovanje, kjer moraš med drugim označiti tudi, kakšno delo želiš opravljati. Mojega seveda ni bilo med navedenimi, tudi tistimi, ki so se začeli z Ekonomski/Ekonomist, ne. Popravek: tudi moj (željeni) poklic je med navedenimi, ampak je očitno moja navdušenost nad pregledom prehitro splahnela, da bi prišla do njega oz. je poimenovan drugače, kot sem pričakovala. Zdaj vem :).

Podiplomski študij je še večja katastrofa. Še enkrat čez splošne predmete, ob katerih se ti dobesedno obrača želodec in se mi še danes, prvič zato, ker delam magisterij dlje kot dodiplomski študij, kar ni niti malo smiselno, drugič pa zato, ker mi jemljejo vso prepotrebno energijo, ki bi jo lahko izkoristila za kaj bolj pametnega. Tudi na tej stopnji so na fakulteti ugotovili, da je premalo denarja/podpore za izbirne predmete in da jih bodo morali nekaj ukiniti. Ne vem sicer zakaj se potem smeri trženje reče sploh trženje, če večina predmetov ni povezana s tem?  Predno zabredem, kolikor že nisem – bolonjski študij niti približno ni tisto, kar se je od njega pričakovalo, a biti prvi pri koritu je vedno tako fino, a ne?

Da ne bom samo pregovarjala, fakulteta mi je dala ogromno znanj in idejo, kaj želim delati, čeprav se je ta kasneje razvila v drugo smer v službah, ne na faksu. Ekonomiste rabimo, ampak ne na način masovne proizvodnje diplomantov. Smer, na katero se vpišeš, ti omogoča nekaj predmetov iz te smeri, ne pa specializiranega znanja. Po drugi strani pa nekatere fakultete samevajo, soseda pa ne more zamenjati ploščic v kopalnici, ker so vsi keramičarji prezasedeni. Ekonomisti (in še mariskatere druge smeri študija) pa smo zasedeni z gledanjem v zrak in čakanjem na boljše čase. Služb za ekonomiste ni. Zakaj jih ni? Ker jih moramo izbrskati sami in ker jih moramo ustvariti sami. Ne čakajo nas na rdeči preprogi, ker te preproge že zdavnaj ni več. Ostala pa je razvajenost, ki je še vedno ni nihče izbil iz naših glav. Jebat ga, po faksu te služba načeloma ne čaka več. Boriti se moraš zanjo, a nekje je.

Želela bi si samo, da bi fakultete diplomante na pravi način pripravile na ta kruti trg dela. Ne nas pošiljati v svet z obljubami, kako bo vse krasno, čeprav ste nas vi izučili. Povejte nam, da bo težko. Povejte nam, kaj lahko počnemo s smerjo, ki smo jo dokončali. Naštejte poklice, ki jih lahko opravljamo z diplomo iz posamezne smeri, ker se marsikomu ne sanja. Povejte nam, da ni narobe, da delaš nekaj let kot asistent, šele kasneje pa mogoče kot manager, pravzaprav, ne moreš drugače, ker nimaš primernih znanj. Povejte nam, da je tudi študentom priznane fakultete z najbolj znanimi certifikati, potrebno kdaj preložiti kakšno škatlo in švicati v umazanih hlačah, da pridemo do tistega, kar hočemo. Ker marsikdo živi v oblakih. Do cilja pa se ne pride vedno zlahka. Razen, če imaš srečo.