Pokaži, kaj znaš

Veliko ljudi umre, brez da bi nam pokazali, kaj zares znajo. Žal prevečkrat velja miselnost, da talenti, s katerimi se rodimo, kar bruhajo iz nas in da pride uspeh čez noč. Da so slikarji s prebliskom naslikali najboljša dela, pesniki sredi noči v nekaj minutah izlili svojo dušo na papir, arhitekti med tekom dobili idejo za najlepšo stavbo na svetu, glasbeniki med sprehodom po Provansi skomponirali največjo uspešnico. Ja? Niti približno.

Mnogi se že dosti zgodaj zavejo svojih talentov – sami ali pa ob pomoči staršev, učiteljev, prijateljev, ki jih spodbujajo v eno ali drugo smer. Kaj pa če pri štiridesetih obsediš doma na stolu, pred prazno steno in se sprašuješ, če sploh imaš kakšen talent? Jaz verjamem, da ga vsak ima, pa ne samo enega. Samo najti jih je treba, zbezati iz najbolj skritih in temnih lukenj, če je treba. Ampak nekje so.

Ker smo ljudje lena bitja, seveda pričakujemo že tisto zgoraj napisano – da bodo talenti kar bruhali iz nas in bomo sami od sebe želi uspehe. To verjetno loči tiste manj od tistih bolj in najbolj uspešnih. Trdo delo in zagnanost. Vedenje, da vsak uspeh zahteva ogromno prelitega pota, dobre navade, vztrajnost in disciplino. Ko ugotoviš, kaj te veseli, je treba to gojiti. Tudi jaz sem k sreči nekaj let nazaj odkrila dva talenta – pisanje in fotografiranje. Nekaj časa sem pisala zelo pogosto in ko berem za nazaj, se včasih držim za glavo, kakšne vse bedarije sem zlila na ekran, da ne govorim o vejicah, ki kar niso in niso našle pravih pozicij. Potem sem vmes pisala manj ali skoraj nič, ker se mi ni dalo, pa češ, ker ni bilo časa (čas seveda vedno je) in seveda, ker te potre kakšna negativna kritika. Danes mi ni žal za niti en zapis, tudi, če je bil najslabši na svetu. Ker vem, da sem danes veliko boljša, kot sem bila takrat in sem se iz vsake napake nekaj naučila. Dostikrat sem fotografirala kamne, travo, drevesa in kapljice. Pa kaj. S tem sem se naučila osnov, kompozicije in nastavitev, pa čeprav se morda komu zdi, da je brezvezno objavljati takšne fotografije.

Nekaj vse bolj in bolj ugotavljam iz dneva v dan (seveda svetovno gledano nisem ugotovila ničesar novega) – da si vse prevečkrat zastavim preveč optimistične cilje, ki jih nikoli ne uresničim, ker se mi velikokrat ne ljubi. Kot na primer, da bom blog pisala vsak dan. Več kot en mesec sem ga, ampak seveda pridejo dnevi, ko me včasih tudi ni za računalnikom in ker rada filozofiram, se blog kar tako ne napiše :). Zato sem si zastavila nov cilj in sicer, da bom blog pisala dvakrat na teden – ne več, ne manj. Pet dni pa bo pomojem mnenju dovolj, da kljub vsem obveznostim, dam v svet nekaj odstavkov. Vsak dan si tudi rečem, da bi bilo dobro začeti redno telovaditi, a seveda je vsak začetek težak. Ena ura telovadbe dnevno je tako zame previsok cilj, ki vem, da ga ne bom vsak dan izpolnila. Lahko pa si vzamem čas, si naredim plan in začnem z majhnimi koraki – prvi dan le nekaj počepov, trebušnjakov, teka, drugi dan malo več, tretji dan počitek, četrti dan še malo več in tako naprej. Ker k sreči nimam redne službe, tudi to ne bo težava, da ne bi vsak dan, zjutraj ali zvečer, našla nekaj časa. Mogoče se zdi, da mi nekaj počepov in trebušnjakov dnevno ne bo pomagalo, a se ne strinjam čisto – res je, da bo moja kondicija napredovala počasi, a kar je glavno je, da ustvarim navado, ki se je čez nekaj mesecev ne bom mogla znebiti.

In ravno to, je verjetno največja težava večina nas, mladih in starih. Uspehe pričakujemo prehitro in bojimo se neuspeha. Rečemo si, da nismo dovolj dobri, ampak, a smo storili dovolj, da bi bili? Prebrali dovolj knjig, naredili dovolj vaj, oddelali dovolj ur? Seveda je druga varianta veliko lažja – sedeti in čakati, da nas kot strela z jasnega doleti ideja, ampak to se zgodi verjetno tako redko, da je na to možnost nesmiselno čakati.

Če bomo večno skrivali svoje ideje, pa tudi, če so najbolj butaste, nas bodo tudi pokopali z njimi.

Advertisements

3 thoughts on “Pokaži, kaj znaš

  1. Biti dober pomeni, da si boljši od večine. Torej ne moremo biti vsi dobri. Za uspeh je poleg talenta in pridnosti potrebna tudi sreča. Koliko umetnikov je preminulo v prepričanju, da bo vsaj po smrti prišel trenutek slave. Samo za tiste vemo, ki se jim je to posrečilo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s