Nekje do 40 % vseh (po)govorov, ki jih imamo dnevno, je namenjeno temu, da govorimo o osebnih izkušnjah in odnosih. Še leta nazaj, smo zato morali dvigniti telefon, iti na obisk ali pa sloneti ob šanku, danes odpremo enega izmed družbenih omrežij in naša osebna mišljenja delimo z drugimi. Tako lahko je. Vsi statusi o (nesrečni) zaljubljenosti, dogodivščinah, zarokah, nosečnosti in rojstvih, pa seveda tisti, pri katerih nimamo pojma kaj se dogaja in se začnejo s ‘tako sem nesrečna’, končajo pa s komentarji ‘na Facebooku pa res ne bom razlagala podrobnosti’. Nekje 80 % vseh objav v družbenih medijih je povezanih z osebnimi izlivi. Pisanje o osebnih stvareh pa naj bi celo prineslo določene stopnje zadovoljstva, kot jih čutimo ob prehranjevanju, spolnosti ali če dobimo denar. Normalno, orgazem ni enak zadovoljstvu, ki ga začutimo, ko na Facebook objavimo, da smo v razmerju z novim fantom, a v vsakem primeru nas na koncu čaka ‘nagrada’  (Vir).

To razloži marsikaj. Včasih se resnično sprašujem, zakaj pri vragu delimo vse z našimi ‘prijatelji’, ki to sploh niso. Mnogo jih sploh ne poznamo. Zakaj morajo ‘vsi’ vedeti, s kom smo bili včeraj zvečer na zabavi ali da nam je dragi pripravil zajtrk v postelji, če nam že vsa ta doživetja sama po sebi pomenijo ogromno? A očitno ne dovolj, ker nam morejo z lajki in komentarji to potrditi še drugi. Tudi porode, zaroke in poroke, smrti, jezo ter skrivnosti, vse tiste stvari, ki so po svoje intimne. Čemu so namenjene objave v smislu ‘krasno je bilo’, če se ljudem, ki niso bili z vami, ne sanja o čem govorite, tisti, ki so bili, pa so to izkušnjo tako ali tako doživeli. Mogoče pa ste samo preveč sramežljivi in jim preden greste vsak na svojo stran, enostavno ne zmorete povedati, da ste uživali v njihovi družbi.

Po eni strani torej govorimo o tem, da se z deljenjem informacij na internetu počutimo bolje. A verjetno le do trenutka, ko za kakšno stvar vsem ostalim dol visi. Takrat se potem ponavadi objave brišejo ali čez nekaj ur ponovno objavijo, češ ‘mogoče pa prej nihče ni videl.’ Kam smo prišli ljudje, če moramo za vsako stvar, ki jo naredimo, dobiti potrditev. En kurčev lajk nam včasih pomeni več, kot da bi več časa preživeli ob ljudeh ali stvareh, ki jih imamo najraje. Deljenje statusa ‘poročila sva se’, nekaj minut  po poroki. Slika, kako vaš otrok prvič lula v kahlico ali ko prvič ostane doma – ‘naš Janez bo danes prvič ostal sam doma, midva greva pa na zasluženo večerjo.’ A ste normalni? Ne samo, da z nami delite največje intime vašega zasebnega življenja, po drugi strani tudi ogrožate svoje bližnje. Nismo Amerika, a vseeno ne moremo biti nikoli čisto varni. Mislite, da se v Sloveniji ne more zgoditi, da ravno skozi vaša vrata, takrat, ko je vaš otrok prvič sam doma, vkoraka pacient, ki vam pobere vse dragocenosti v hiši in v najboljšem primeru pusti otroka pri miru?

Jaz nisem nobena izjema in glede na to, da že na blogu (in na vseh drugih družbenih omrežjih) delim z vami marsikaj, kar drugi ne, spadam točno v to kategorijo – veste kako izgleda moja dnevna soba, kaj občasno jem za večerjo, kje sem bila na morju, kdo so moji najboljši prijatelji, katere knjige berem, da sem ostala brez službe in kakšno iščem, kaj me veseli in kaj me jezi, kam hodim žurat, da se vozim z vlakom in da nimam avtomobila … vse to, a še vseeno daleč, da bi bilo karkoli od tega tako zelo osebno. Z vami ne delam mojih intimnih trenutkov – ne povem, ko sem zaljubljena, ker se to tiče tistega, v katerega sem, ne veste, kdaj me ljudje okoli mene prizadanejo, ker se tiče mene in njih, ne šimfam šefa, ker se o tem pogovorim z njim ali pa z ljudmi, ki jim lahko zaupam. Čeprav veliko ljudi, tudi jaz, s širnim svetom delimo marsikatero informacijo, se mi zdi, da ne delimo tistih, ki jih najbolj cenimo v danem trenutku. Zato je nesmiselno, da si krademo dragocene trenutke, da pišemo o teh trenutkih in nobena jeza, ki jo čutimo, ne bo izginila, pa če tudi se z nami strinja celotna tvitosfera. Je pa res, če tudi si nočemo priznati, da nam deljenje osebnih informacij in še bolj strinjanje z njimi prija. Zato pa to počnemo in bomo še naprej.