Kolikor je ljudi, toliko je zgodb, kako sta se spoznala. Od pravljic do smešnic, od posredovanj prijateljev do pogumnih pristopov za šankom. Vse verjetno sanjamo o simpatičnih pristopih, ob katerih se nam stopi srce, realnost pa je velikokrat drugačna in marsikdaj, kljub mogoče čudnemu prvemu kontaktu, damo premalo možnosti nasprotni strani, da bi se razvilo kaj več. ‘Halo, si vidla, kak je bil pjan … ta se me jutri še spomnu ne bo’ – a tudi ženske smo včasih čisto preveč zajebane in ne pomislimo, da je tudi moškim težko in da zato včasih naredijo kakšno neumnost.

Ena od oblik spoznavanja so tudi spletni portali, ki jih je danes že malo morje. Veliko ljudi je proti, ker je prva stvar na katero pomislijo ta, da so na internetu sami psihopati in res ne moreš imeti osnovne predstave s kom se pogovarjaš. Ampak, če dobro pomislimo – jo v realnem življenju lahko imamo? Če je nekdo psihopat, bo verjetno marsikdaj storil za to, da mu ljudje verjamejo, tako da ne glede na to, kje ga spoznamo in ni važno ali dobimo od njega le telefonsko številko preko spletnega portala ali pa vizitko, ki nam jo porine v roke na poti iz lokala, velja, da so ‘tveganja’ povsod. V vsakem primeru je potrebno dati pričakovanja na začetku v nižjo predstavo.

V Ameriki je tovrsten način spoznavanja celo na drugem mestu – takoj za spoznavanjem partnerjev preko prijateljev, poleg tega pa se pri tovrstnih portalih obrnejo zavidljive vsote denarja – tako od oglaševalcev, kot uporabnikov. Dejstvo namreč je, da je spoznavanje partnerjev vedno izziv, pri katerem smo po navadi veseli določene pomoči, verjetno pa smo vsi v naši kulturi veseli tudi tega, da se ne posložujemo dogovorjenih porok. Čeprav je internet po svoje strašljiv in nas oddaljuje, je po drugi strani bolj praktičen – včasih je moral fant prehoditi tri vasi, da je prišel do svoje simpatije in ji po tem še zapeti podoknico, danes jo klikne na Skypeu in ji prilepi zadnji hit One Republic. Včasih so morali izbirati tudi med znanci iz bližnje okolice, če dlje niso šli, danes nam je na dlani praktično ves svet – poklikamo nekaj parametrov in če nam nekdo, ki recimo posluša Heleno Blagne, ni všeč, ga niti nikoli ne bomo spoznali, razen, če to skriva … kar spet ni presenetljivo. Glede na vso statistiko in podatke, ki tečejo v ozadju teh portalov, naj bi bili nekateri celo boljša izbira kot spoznavanje v živo. Če a) govoriš čisto resnico in b) sploh zaupaš veliko podatkov. Ne strinjam se ravno, da je to boljša izbira, je pa res, da morda o človeku že takoj izveš več, kot v realnem življenju, kjer lahko traja malce dlje.

Ali splet spreminja partnerstva?

Kar je včasih veljalo za tradicionalno, danes v večji meri ne obstaja. Seveda, tudi časi so se spremenili in trditve, da dedci ter babe nismo več to, kar smo bili, niso iz trte zvite. Kakorkoli, potreba po ljubezenskih odnosih je vedno bila in vedno bo prisotna. Če smo zaljubljeni in to seveda srečno zaljubljeni oz. bolje rečeno ljubljeni, ker zaljubljenost je po mnenju nekaterih le neka blazna faza, ki nima nobenega stika z realnostjo, smo tudi bolj srečni, živimo dlje in posledično smo manjši trn v peti vsem okoli nas. Že to, da s potencialnim partnerjem, vsaj na začetku, večino časa preživimo za ekranom, kaže na drugačen tip partnerstva, kot smo jih bili navajeni včasih, vsekakor pa takšno spoznavanje po eni strani ni daleč od tistega dogovorjenega, ki ga poznamo že od vekomaj – od vedno so obstajali ljudje, ki so drugim iskali partnerje, obstajali so in obstajajo še oglasi v časopisih in podobno, le da si včasih moral dvigniti telefon in poklicati, danes pa klikneš na sliko in začneš pogovor.

Ni važno kje

Osebno menim, da res ni važno, kje spoznamo znance, prijatelje ali življenjske partnerje. Kemijo lahko začutimo kjerkoli. Vsekakor pa je pri spoznavanju preko spleta potrebna določena mera previdnosti. A vseeno, verjetno, če se z nekom pogovarjamo dlje časa, ga lahko tako tudi dobro spoznamo, ne izključujem pa možnosti, da obstajajo posamezniki, ki so pripravljeni lagati tudi mesece ali celo leta in se pretvarjati, da so nekaj, kar niso, čeprav se njihova predstava zaključi v trenutku, ko osebo spoznajo v živo. Po drugi strani je v živo veliko manjša možnost, da spoznamo osebo, ki odgovarja našim pričakovanjem, razen po videzu.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih način življenja drastično spremenil. Že ob primerjavi nas in naših staršev lahko vidimo ogromne razlike, a to še ne pomeni, da je z enim ali drugim načinom karkoli narobe, čeprav večkrat pravimo in s tem se popolnoma strinjam, da so bili odnosi včasih veliko globlji kot so danes.

Ali pa si danes upamo položiti več kart na mizo?