Kar prevečkrat se zgodi, da se ujamemo v monotonost – če je to le za nekaj dni ali tednov (npr. pri izležavanju na dopustu), še lahko rečemo, da nam ne škodi, če pa se to dogaja dlje časa, recimo v službi, pa naši možgani pridno zaspijo. Zato je verjetno nekaj najslabšega, da se ljudje, od katerih se že po poklicni ali pa študijski ravni od njih ne zahteva pretirane kreativnosti ali kakšne druge oblike telovadbe možganov, zanjo ne trudijo samostojno. Hočeš, nočeš, če ne prej, jim bo za to žal, ko bodo starejši in bo spomin odšel hitreje, kot bi drugače. Že mladi imamo probleme s spominom, za kar lahko gladko krivimo tehnologijo in internet.

Kako lahko spodbudimo kreativnost

Ena od meni najlažjih in najljubših prijemov je, da se znajdem v drugačni situaciji kot po navadi. Da naredim nekaj vsaj malce izven tirov začrtanega. To ne pomeni, da moram splezati na Triglav, da bi se spomnila nečesa norega, včasih je dovolj že, da grem domov po drugi poti, se usedem sama v kafič ali pa le štirinajst dni spim v drugi postelji in v drugem kraju kot po navadi – letošnji štirinajstdnevni oddih je bil kriv, da sem blog začela pisati skoraj da vsak dan.

Dobro je tudi, če se družimo z ljudmi z drugih področij zanimanj, kot so naša. Tako vidimo še druge perspektive življenja in morda se kakšna njihova ideja začne muckati z našo. Če se družimo vedno z sebi enakimi ali zelo podobnimi in se vrtimo v isti sferi pogovorov, se verjetno kaj pretirano novega ne bo izcimilo, vsaj ne zlahka.

Vzemimo si čas za kreativnost. Marsikdo misli, da pride sama od sebe – ko gremo teč, pod tušem, ko poslušamo glasbo … seveda lahko, ampak kreativnosti, razmišljanja in nizanja idej se lahko tudi naučimo. Obstaja veliko metod – ena izmed njih je lateralno razmišljanje, ki pomeni razmišljanje izven ustaljenih poti. Ker sem bila na tovrstni delavnici, vam lahko priporočim, da si pogledate stran www.debono.si in preberete več o Nastji Mulej, ki je edina licencirana trenerka De Bonovih orodij pri nas. Ko od bližje spoznaš takšna orodja ugotoviš, da je razmišljanje sicer včasih zelo težko, a da lahko do idej prideš na tako drugačne načine, ki si jih včasih sploh ne znamo predstavljati.

Ne zadovoljimo se s prvim odgovorom, ki ga dobimo ali s prvo rešitvijo do katere pridemo, čeprav je to še najlažje. Sprašujmo in bodimo radovedni. Napaka mnogih ljudi, vključno z mano je, da premalo sprašujemo. Če nam nekdo pove o potovanju na katerem je bil, ga lahko vprašamo vse kar nas zanima. Dokler nas nima polno kapo in nas ne nažene domov, seveda. Če vemo, da nekdo obvlada področje, ki ga mi ne, nas pa zelo zanima, ga o tem sprašujmo. Samo ljudje smo tako butasti, da včasih ne ugotovimo, da lahko za ceno ene kave, dobimo ogromno koristnih informacij. (Mogoče napačno interpretiran stavek, ker druga živa bitja načeloma ne pijejo kave.)

Vedno pojdimo korak dlje, sploh korak proti stvarem, ki se jih bojimo. Če se bomo znašli v nepredvidljivih situacijah, bomo morali takoj razmišljati drugače kot po navadi. Poleg tega, da gremo kam, kjer še nismo bili (glej ‘odstavek ena’), lahko počnemo stvari, ki jih načeloma ne bi. Na primer gremo kampirat, čeprav niti približno nimamo pojma, kako se postavi šotor, skuhamo večerjo za deset ljudi, čeprav smo dosedaj nasitili vedno le maksimalno tri osebe, se z avtom peljemo v neznano (brez Garmina) in podobno.

Skratka, vedno in povsod moramo razmišljati kolikor se le da. Čeprav vemo, da smo velikokrat za kaj takega preleni. In že večkrat sem poudarila, da se zelo pozna po nekaj letih, ko si kar naenkrat ne moreš zapomniti stvari, ki si si jih včasih lahko zlahka. Še ena meni všečna metoda je izmišljevanje zgodbic. Napišite si na list ali pa v Word nekaj med seboj popolnoma nepovezanih besed in jih poskušajte spraviti v zgodbo. Ne samo, da je blazno smešno, še koristno je za vaše možgane. Ali pa da o čisto vsakdanjih stvareh razmišljamo z drugega zornega kota. Nekateri v lonec posadijo rože, nekateri pa lonec uporabijo za luč.

Pa še za hec demonstracija igrice naključnih besed in zgodbice. Vzemimo besede: zajec, vila, pištola, morje, lazanja, ploščice. Zgodbica pa gre nekako takole. Zajci veljajo za prestrašene živali, ampak v eni majhni vasi, pet minut iz mesta, je živel totalno neustrašen zajec. Vsak večer je pridno skakljal naokoli in pozdravljal mimoidoče – nekateri so ga potrepljali po zajčji rami, nekateri pa zavijali z očmi, saj je bil znan po tem ,da zna velikokrat storiti kakšno pizdarijo. Vedno, ko je šel mimo največje, khm, edine vile v vasi, za katero še danes niso vedeli v čigavi lasti je, ga je mikalo, da bi skočil pogledat, kako izgleda od znotraj. Kaj pa je to za poskočnega zajca, preskočit ograjo in splezat skozi okno. Pa se je nekega dne le opogumil in se z zadnjimi tacami pognal čez tisto na pol zlato ograjo okoli vile in seveda, kot zanalašč, čez odprto okno. Z nasmehom na gobčku se je sprehodil mimo muffinov na pultu, ko je na mizi v dnevni sobi zagledal pištolo. Malo je težko pogoltnil slino in v mislih premleval, kako bo že čez nekaj minut verjetno visel z glavo navzdol na kakšnem drevesu in koval plan za pobeg, ko je nekje iz zgornjega nadstropja zaslišal glas moškega in ženske, ki sta se pogovarjala o najboljšem morskem dopustu dosedaj. Ker je imela ženska prečudovit glas, se je zajček zopet malo zamislil in vmes seveda pozabil pobegniti, zato sta moški in ženska že nekako … stala pred njim in ga debelo gledala. Zajček se je pomikal nazaj in nazaj, dokler ni, malo štorast kot je, prevrgel mizice na kateri je bila lazanja, ki jo za omenjeni par pripravila njena mama. No, če je bila prej vsaj mala možnost, da zajček preživi, si je sedaj domišljal, da je konec z njim. No, v tej zgodbi ni prav nič kriminalnih dejanj, res ne, to je ugotovil tudi zajček, ko je po nekaj urnem pogovoru z njim in še bolj njo ugotovil, da je njuna najljubša žival prav zajček in da bo edina kazen, ki jo bo moral opraviti ta, da za sabo pomije ploščice, ki jih je umazal s prevrnjeno lazanjo.