Prepričani v svoj prav

Nekaj najlepšega je pisati blog pod pravim imenom in priimkom. Tako širni svet (ok, Slovenija) ve, da Simona Gobec o tem in tem, misli to in to. Verjetno kdo misli, da sem naduvana in mislim, da imam le jaz prav. Niti ne. S tem, ko pišeš, ne glede na to, kdo si, podaš svoje mnenje, ki pa se razlikuje od človeka do človeka. Jaz nimam nič proti istospolno usmerjenim, nekdo ima, jaz verjamem v to, da lahko kadarkoli najdeš službo, nekdo pa ne, ti morda misliš, da so počitnice v gorah nekaj najlepšega, jaz grem pa raje na morje.

Najlažje je pisati o preverjenih temah. Nekateri ste vsaj kanček znanstvenika in pišete o temah, ki so bile preverjene ali se naslanjate na razne raziskave in pričanja drugih. Jaz pa pišem o svojih pogledih na svet in seveda je kristalno jasno, da se boste nekateri z mano strinjali, nekateri pa ne. In seveda, ni lahko napisati bloga, pa dobiti v odgovoru nekaj deset nasprotujočih mnenj. Se je že zgodilo. Večkrat. A ne glede na to, o čem pišemo in kako pišemo – pravilno, lično, zadržano ali vulgarno, z vsemi dokaj spodobnimi kletvicami, ki jih naš jezik premore, se je treba zavedati, da naše mnenje ni edino pravilno. Zato spoštujem blogerje in ostale komentatorje, ki mi zapišete svoje mnenje, ker se iz tega največ naučim. Najbolj spoštujem tiste, ki mi to poveste prav tako pod pravim imenom in priimkom in se ne skrivate za vzdevki, kot nekateri. Kot npr. novinarji, ki se podpisujejo le z začetnicami. Zakaj že? Vas je sram lastnega mnenja? Če si pripravljen sprejeti pohvalo, moraš znati sprejeti tudi kritiko.

Ne razumem pa, zakaj je marsikdo prepričan le v svoj prav? Nobena starost in znanje tega sveta nista dovolj, da kljub temu, da zagovarjaš svoje mnenje, kar je edino pravilno, pod sabo poteptaš vse, ki mislijo drugače. Z namenom smo bili ustvarjeni z enim parom ušes in le enimi usti – da dvakrat več poslušamo, kot govorimo.

Advertisements

7 thoughts on “Prepričani v svoj prav

  1. anonimnost ima seveda svoj smisel in prednosti. na koncu koncev so volitve, ki so osnovni temelj demokracije in svobodne družbe, pomisli ti, anonimne. ali to pomeni da zato, ker nas je ljudi sram oddati svoj glas na način, da bi za to vsi vedeli? dvomim.

    druga stvar je seveda to, da je vrednost vsakega mnenja v mnenju samem in ne v tem, kdo je pač mnenje izrekel. ampak tega se veliko ljudi ali ne zaveda ali pač ne upošteva. povsem tipično je tako v debatah, da se sogovornik namesto z argumenti ukvarja z osebnostjo človeka in njegovim življenjem in dobimo tipične ad homini napade. seveda tega, ko je sogovornik anonimen, se ne more početi, ker se pač ne ve, kdo mu stoji nasproti, kar mnoge ljudi še posebno iritira. očitno. se pa takrat poslužuje ravno napada na to anonimnost, ki naj bi predstavljala nek izraz strahu, pomanjkanja poguma in sedaj vidim je argument tudi sramote. če si anonimen, pač nimaš “jajc”, kot bi dejal iztok gartner. vsakemu pač svoje, pravim jaz. imam pa seveda tudi sam mnenje o ljudeh, ki jih anonimnost v takih primerih moti. lahko jim sicer priznam, da imajo “jajca” (čeprav to seveda s tem nima nobene zveze), bolj skeptičen pa postanem do kvalitete tistega, kar nosijo v svojih glavah, ker gre za tipičen izraz človeka z nekimi predsodki, ki jih očitno ne zmorejo racionalno razrešiti. zame osebno je to neka oblika nestrpnosti, kot so pač lahko predsodki na osnovi vere ali prepričanja na sploh, rase, nacionalnosti in drugih osebnih okoliščin. tako da zakaj se je treba že podpisovati pod mnenje? da se potem lahko ljudje ukvarjajo z osebo, namesto mnenjem, ki je bilo zapisano?

    dam ti super primer: http://www.youtube.com/watch?v=hnOPu0_YWhw

    človek, ki igra violino je joshua bell, svetovno znani virtuoz na violini. igral je kot anonimen 45 minut. 1,097 ljudi je v tem času šlo mimo njega, samo sedem se jih je ustavilo in ga poslušalo in samo eden ga je prepoznal. ljudje so mu dali vsega skupaj $32.17. večer pred tem je imel koncert, na katerem je bila karta na povprečno dobrem sedežu $100. če bi zraven imel napis kdo je, bi se verjetno tam trlo ljudi, ker je bil anonimen, ga ni nobeden upošteval, čepravj je igral vrhunsko glasbo. vsebina za ljudi ni pomembna, pomemben je videz, formalnost. to je problem in ravno to se zrcali v odnosu, ki ga imate nekateri do anonimnosti.

    tako da ne, vsaj zase lahko trdim, da me ni sram svojega mnenja in da je anonimnost najprej zato, ker se nočem izpostavljat iz povsem pragmatičnih razlogov (kot recimo ne skačem po vasi gol, čeprav z goloto v osnovi nimam posebnih težav) in drugič, ker sem mnenja, da moja identiteta nima nobene bistvene zveze z mnenjem, ki ga podajam. se pravi, moje mnenje ni nič boljše ali slabše glede na to ali se ga odločim zapisati anonimno ali ne.

    tako da take ocene so na nivoju tega, da bi si jaz tvojo odločitev, da se pač izpostaviš z imenom in priimkom, razlaga s tem, da si pač eksibicionist.

    pa še o svojem prav eno: vsak ima seveda svoj prav, predvsem kar se tiče svojega pogleda na svet in do tega ima vso pravico. kljub vsemu se pa da kakšno stvar tudi objektivno preveriti in dokzati. potem pač ne gre več le za prepričanost v svoj prav, ampak nekaj več kot le to.

  2. pa še to bom rekel: ali si ti res simona gobec ali ne pač sam ne vem in ne morem vedeti niti tega ne mislim preverjati in te spraševati za osebni dokument, ker me ne zanima, tako da je to zame irelevantno. to je pač tvoja stvar. niti se ne mislim ukvarjati s tvojim fru-frujem (če ga pač res imaš) kot to počnejo nekateri in s čimer dokazujejo ravno to, o čemer jaz govorim. če bi pač storila tako kot jaz in npr. uporabljala sliko katarine velike, se s tvojo frizuro nobeden ne bi ukvarjal. koliko je pa tvoja frizura relevantna za to, kar na svojem blogu napišeš, je pa zagotovo vsakemu lahko jasno.

  3. Ti dam prav. Ime, priimek in slika poleg, v končni fazi ne pomenijo nič. S tem nisem mislila, da moje mnenje zato, ker pišem s pravim imenom, šteje kaj več. Sploh ne. Zdi se mi samo, da so ljudje pod vzdevkom pripravljeni izreči veliko več in veliko bolj resnično, kot če bi vedeli, kdo so. Zagovarjam pa to, da želim vse v življenju početi tako, da se spodaj lahko podpišem. Če se ne želim, to verjetno pomeni, da se ali ne smem ali pa nočem, kar pa lahko spet pomeni marsikaj – lahko se nočem, ker ne stojim 100 % za tem, kar sem naredila/napisala, morda naročnik ne želi izpostavljati avtorjev, lahko da pišem blog o temah, za katere res nočem, da ljudje vejo, da jih pišem … je pa res, da če ljudje ne vedo, kdo nekaj piše, lažje izrazijo svoje mnenje, tako pa verjetno mnenje mojih prijateljev velikokrat ostane skrito, čeprav bi raje videla, da povejo direktno, tudi, če se ne strinjajo z mano.

  4. saj pri anonimnosti gre v osnovi ravno za svobodo govora, torej da je človeku omogočeno, da se reši vseh možnih zadržkov, zaradi katerih bi bila njegova svoboda govora lahko kakorkoli okrnjena, omejena.

    in kaj dejansko pomeni početi stvari tako, da se lahko pod njih podpišeš? to meni asocira na neko samocenzuro, ki je pa namenjena drugim, torej okolici.

    sam bolj zagovarjam to, da je pač človek najprej zavezan svojim standardom in principom in z anonimnostjo temu pač ne moremo ubežati, saj sam pred sabo ne moreš biti anonimen. ker smisel anonimnosti je tudi v tem, da se ne obremenjuješ z drugimi, ampak samo s samim sabo, svojo vestjo. se pravi, lahko greš tako daleč kot ti neka lastna vest ali standardi dopuščajo, brez da se ukvarjaš s tem kako bi to drugi sprejeli, dojemali, kakšne posledice bi to lahko imelo na tvoje življenje ipd. seveda lahko nekateri ljudje to počnejo tudi brez anonimnosti, drugi pač ne.

  5. Kar se anonimnosti tiče, bi nekaj dodala. Pač se moram strinjat s Simono, da je za podpisane objave brez dvoma treba več poguma in da so brez dvoma za nagrado tudi bolj verodostojne. In strinjam se, da je podpisovanje z inicialkami po nekaterih medijih naravnost škandalozno, tudi če gre za povzemanje iz tujih virov, saj tudi izbor povzemanja predstavlja avtorja, ki povzema, njegovo odločitev in naj kot novinar podpisan stoji za njo.

    Hkrati pa podpiram in razumem “romantičen” ideal anonimnosti v imenu podpore svobode govora in izražanja, kot ga predstavlja Tomaž Majer. Od začetka bloganja, s tem da sem bila del vroče popularnosti blogov, pa tudi mojega “imena”, pa s tem tudi vročih komentarjev, če se pohecam, sem kljub temu, da sem sama bila vedno podpisana, podpirala anonimnost in nikoli nisem zagovarjala nekega radikalnega čistunstva na tem področju. Zakaj? Predvsem zaradi te romantične plati medalje, ki omogoča anonimnemu, da bolj svobodno izrazi, kar misli in je hkrati eliminiran osebni dovtip. Pričakovala pa sem premnogo več zanimivih osebno izpovednih blogov, pa tudi kritičnih na raznih področjih dela in prostega časa. Nihče, ki me je kdaj bral, me nima za idealista, ampak rezultat tega idealizma anonimnosti je pa tako porazen, da ne premorem dovolj pesimizma očitno, kar se tiče presoje o povprečnih zmogljivosti in volji posameznika. Zanimive bloge ali komentatorje, ki anonimnost izkoriščajo, da bi bolj neobremenjeno izpovedovali kakšna interesantna osebna izkustva v dobrem in zlu je za preštet v šestih letih bloganja zgolj na prste ene, pogojno dveh rok. Kakršna koli argumentirana kritika s strani anonimnih skoraj ne obstaja, saj se je večina blogerjev zavoljo večje kredibilnosti začela podpisovat, tudi če se prej niso, v kolikor so imeli interes po vsebinski argumentaciji. Žal moram reči, da je ta prednost anonimnosti izkoriščena zelo slabo. Pri meni se je veliko takšnih komentatorjev (ne blogerjev) nabralo, ker je bilo jasno, da so dobrodošli in zaželeni, vendar veliko pomeni največ 10%, z ozirom na to, da je bil moj pristop izrazito polemično naravnan. Takih blogov pa je najmanj.

    Največ je žal zlorabe anonimnosti. To pomeni, da žal ne drži, da ljudje anonimnost koristijo predvsem zato, da bolj svobodno povedo, kar mislijo, ampak blebetajo stvari, ki jih sicer ne mislijo, ampak želijo, da bi drugi tako mislili, kot pišejo. Prostovoljna ali naročena piarovska smetenja. Podpisat si seveda ne bi upali, ker bi se lahko odkrilo, da ne gre za mišljenja, ampak za propagando kakšnih ideologij ali celo za doskreditacijo posameznikov. Diskreditacija pa ni nujno povezana s tem, da dejansko tako misliš, ampak je povezana lahko z osebnimi zamerami zaradi nečesa povsem drugega ali pa z interesi, pri čemer je nekdo s svojim pisanjem v napoto. Anonimneži za svoja smetenja zlorabljajo več psevdonimom in čeprav piše en sam, hoče sprožit vtis, da ene in iste floskule piše “deset” ljudi, s čimer se ustvarja lažnivo množičnost določenega mnenja, ki ga želi anonimnež vsilit. Itd. Itd. Skratka, izkoristek anonimnosti v dobri plati medalje, je res slab. Da ne omenja, kako si podpisan pač vedno dosegljiv za soočenje, medtem ko anonimneži pač precej lažje razsajajo tudi s sovražnim govorom (ki to dejansko je, ne ker nekdo pač tako čuti), grožnjami, pozivi k nasilju itd. nemalo časa nazaj je na primer moral chef brisat nekaj komentarjev, ker je nek anonimnež pisal osebne laži o osebah, s katerimi je v resničnem življenju chef tesno povezan. To je še ena oblika mračne plati anonimnosti. Anonimneži tudi lažejo in blatijo. Žal. Obstajajo pa tudi tisti, ki anonimnost koristijo za bolj učinkovito izpoved resnice. In to vedno pozdravljam. Žal so redki. In kako zatret slabo plat anonimnosti, je pač vprašanje za milijon dolarjev. Osebno še vedno podpiram anonimnost zavoljo dobrega, ker je tako dragoceno, je pa žalostno, da je tega le za vzorec v primerjavi s smetmi. Škoda.

    Le še besedica na “imet svoj prav”. Spet ni črno belo. Med osebo, ki vztraja pri svojem prav, nima pa na voljo argumentov, ali so ji bili celo predloženi argumenti, ki demantirajo njegov prav, in osebo, ki dokazuje svoj prav z dokazi ali argumenti, je velika razlika.

    Ne strinjam se, da je svet sestavljen zgolj iz različnih mnenj, ki vsa enako štejejo v imenu demokracije in svobode govora. To je zloraba omenjenih pojmov. Seveda vsi lahko povedo, kar jim leži na duši in proti cenzuri se je treba zoperstavljat vsak dan. Vendar pa nikakor niso vsa mnenja enako relevantna, pametna in nimajo zveze z resnico. Resnica je vedno samo ena. Lahko je le zelo kompleksna in težko razvozlana. Pogledi pa so lahko različni, torej mnenja. Vendar ti pogledi in mnenja so lahko izkrivljeni, površni ali škodljivi (škodijo drugim brez potrebe), lahko pa so pametna, natančna in koristna mnenja. Vse, kar šteje, so argumenti. Nima vsak svoj prav. Nekdo ima preprosto prav, drug pa ne … hehe … Najprej je treba vedet, kakšen je cilj. Včasih je treba določit vrednoto in pojasnit, čemu služi v občo korist. Potem lahko razumemo, da če nekdo na primer izraža mnenje, da je treba vse istospolno usmerjene pač pobruhat, kaznovat in spreobrnit, pač ne gre zgolj za mnenje, do katerega ima vsak pač pravico, ker ima vsak svoj prav. Ne, nima prav. Ima pravico do mnenja, vendar je treba tako mnenje postavit na svoje mesto z oceno 1 (šus). Zakaj? Ker skuša zadat škodo določeni skupini ljudi, medtem ko so argumenti za koristi jalovi. Vsaj jaz jih še nisem slišala utemeljenih. In podobno je tudi z drugimi mnenji, ki ne vpijejo tako zelo v nebo, kar se nesprejemljivosti tiče. Nekatera mnenja so preprosto površna, zmotna, bebava ali škodljiva, druga obratno in še vse stopnje vmes. Štejejo le argumenti in razumevanje, zakaj nekdo misli, kar misli in kaj bomo od teh misli imeli kot družba. Mnenja, med drugim, pa so vezana celo na okoliščine, kar se tiče vpliva oziroma posledic. Kar komplicirano in ne nepomembno. Mi vsi smo reklame na dveh nogah, doma, v gostilni, diskoteki, na blogu, v službi, medijih. In bi se morali zavedat, da z vsako mislijo, ki je pot k dejanjem vplivamo na kakovost življenja vseh. Na žalost se pa veliko več ljudi ukvarja s svojimi frustrami. V tem primeru, kaj bi naredil, da bi izpadlo, kot da ima prav. Tudi če ni v ta prav vložil prav nič muje. Vsi bi hoteli dobit 5 (odlično), tudi če se niso učili niti minutke. To je pa res. Verjetno je kriv tudi porazen šolski sistem, po katerem se ljudem v podzavest vcepi, da je učenje pač piflanje, ki ga opraviš, in te ne briga, ali si se kaj naučil prav ali ne. Ni soustvarjalnega angažmaja in ibčutka osebne vpletenosti v pridobivanje neke “ocene”. Po šoli se pa temu primerno vsem odfuka in še naprej nič ne mislijo, jih nič ne zanima, ampak hočejo imet samo prav, ker pač so. Oni. Ne več samo številka, ki se pifla ali pa zbira šuse, ker drugi tako diktirajo, ampak zdaj je on/ona sam svoj gospod in lahko v imenu pravice do izražanja pač lapa, kar mu/ji pade na pamet. Komedija na kubik. Res.

  6. @Tomaž Majer: to ti dam prav, če si anonimen, boš šel tako daleč, kot ti lastna vest dopušča. Če nisi, pa se včasih morda držiš nazaj tudi zaradi drugih.

    @Simona Rebolj: Ja se strinjam, da je prevečkrat anonimnost izkoriščena za blatenje in nesmiselno komentiranje. Tudi sama si želim, da bi bilo več izpovedi in podobnega ali pa samo nekih globokih zgodb, ki se jih morda drugače ne upamo povedati.

    Mnenja so in bodo, tudi, če je resnica le ena. Pomembno je samo, da so mnenja argumentirana in stojijo na nekih trdnih temeljih.

    @filmoljub: ti dam deloma prav. Z anonimnostjo ni nič narobe, le če se ne izrablja za prazno mlatenje slame in zgodbe brez podlage.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s