Če imamo to srečo, eni je nimajo, nas starši popeljejo v svet odraslosti in nas naučijo vseh osnovnih stvari, ki jih moramo vedeti, da se znajdemo v življenju. A nekje je potrebno potegniti črto, spustiti mamino krilo oziroma bolje rečeno – starši se morajo v določeni fazi zavedati, da smo dovolj stari, da sami poskrbimo zase in da ne urejajo več stvari namesto nas. Verjetno je fakulteta tisti prelomni trenutek, ko gre večina prvič od doma in ko ni več staršev na dosegu roke.
Idejo za ta zapis sem dobila na Twitterju, kjer že nekaj časa berem tvite @SanjaLT (ki tvita tudi za @Svetovalnica), ki piše o tem, kako se večina telefonskih pogovorov začne z ‘Dan, jaz bi pa rada samo nekaj vprašala. Za svojo hčerko. Vpisana je … ‘ Torej starši za svoje otroke urejajo zadeve, ki bi jih ti morali urediti sami, a tudi starši verjetno velikokrat ne dobijo pravega odgovora, ker niti nimajo vseh informacij, le-te v celoti ve le otrok sam. Je otroke strah dvigniti telefon? Se bojijo komunikacije? Ali pa so starši preveč popustljivi oz. po drugi strani preveč zaščitniški in želijo vse urediti namesto svojih otrok? Ker v teh primerih ne govorimo o desetletnikih, ampak otrocih starih dvajset in še več let.
Zase vem, da vsaj od vpisa na fakulteto naprej, urejam vse stvari sama, pa tudi prej sem večinoma jih, vsaj tiste, ki niso vljučevale kakšnih podpisov odraslih. Kar se tiče stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja, služb. Saj res, že velikokrat sem slišala, da starši v imenu otrok kličejo in povprašujejo po službah. Spet, ne govorimo o praksi v prvem letniku srednje šole. Tudi sama sem v prejšnji službi enkrat dvignila telefon, ko je gospa na drugi strani začela razlagati, kako njena sestra išče službo, če imamo kaj prostega in podobno. Tako se to ne dela. Sicer omenjen primer ni tako zelo čuden, kot če bi klicali starši, a vseeno kaže na določeno mero nesamostojnosti.
Na svoje
Verjetno največja napaka, po drugi strani pa v težkih časih vseeno rešilna bilka, je, da so naši starši gradili ogromne hiše, primerne najmanj za dve družini. Tega so bili navajeni od prej. Tudi mi imamo tako hišo, čeprav sem staršema že leta nazaj govorila, da kraj kjer živimo, ni zame. Zato po drugi strani veliko bolj podpiram, da se ve, da ko otrok odraste in mu domača soba postane premajhna, spakira kovčke in gre na svoje. Seveda mu starši pomagajo, če le lahko, drugače pa si lahko denar tako ali drugače zasluži sam.
In če smo pri denarju. Seveda se ga noben otrok ne bo odrekel. Kaj je lepšega, kot da ti starši lahko ponudijo nekaj sredstev, ki predvsem na faksu pridejo zelo prav. Lahko delaš in tudi ob tem obiskuješ faks ter izpite, a je potrebna železna volja, ki je marsikdo nima. Čeprav se morda sliši razvajeno, je veliko lažje dokončati fakulteto, če ti ni potrebno delati, vsaj ne veliko ur, ne pravim pa, da se ne da. Vse se da, če se hoče, kajne?
Kaj in kako?
Je to, da ti starši v določenem trenutku odrečejo pomoč prav ali narobe? Vsak naj presodi sam. Kar se zdi meni najbolj pomembno je to, da se tekom odraščanja naučimo samostojnosti. Tega, da si sami uredimo stvari, si sami služimo denar in znamo tudi živeti na svojem. Šele, ko vse to pade v vodo, pa prosimo starše za pomoč. Ne pa da nas ujčkajo leta in leta, pri tridesetih pa se zgodi, da nekdo ni niti malo samostojen ter se vedno zanaša na druge. Niti ne razumem, kako je to lahko nekomu všeč. A vse to je odvisno od vzgoje.
SIMONA GOBEC 
Meni gredo pa ta posploševanja in maltretiranja okrog t. i. razvajencev, ki so z razlogom postala zelo pop, že rahlo na pizdo. Zakaj so z razlogom razpasena? Zato ker smo pridurhali v čas, ko farmacevtski lobiji zaradi depresij, tesnob in drugih stist drastično narašča. Z razlogom. Ker vladajo skrajno demotivacijske okoliščine, ki nemalo mladim in starejših milo rečeno streže po življenju. Generacije, ki so najbolj odgovorne za takšno stanje pa potem infiltrirajo maltretiranje deprivilegiranih, da bi se zamaskiral premnogo bolj delikaten problem kakovosti življenja in ambicij. Nihče se ne vtika v neke sinkote, ki od staršev dobijo vse na pladnju, eksistencialno neupravičeno prikrajšane se pa kar naprej zmerja z lenuhi in razvajenci, ki nočejo popriojet za kramp, čeprav so nadarjeni in sposobni za kaj drugega. In seveda, kaj bo bolj popularnega od maminih sinkov, ki se bojda nočejo odselit od mamice, ravno v času, ko si le od staršev napotani upajo privoščit stanovanje, tudi če so brez službe ali podplačani. Ali ste že slišali, da bi se kdaj kdo tako znašal nad raznimi ženskami, ki jim vse urejujo možje, one pa doma samo kuhajo, ležijo in ne znajo niti telefona obrnit, če gre za uradno stvar. Ne, to je okej. Narašča seveda tudi žtevilo takih moških, ki jim zadeve urejajo partnerice. Ampak to je okej. Da le nekemu dvajsetletniku ne pomaga mama. Naj mu pomaga pička ali obratno, bomo imeli vsaj še več lačnih in razočaranih potomcev na svetu. Ne bomo izumrli, ampak životarili in izvajali mobing nad najbolj deprivilegiranimi. Potem se pa malo razburjali nad neznosno politiko ob piru. To pop širjenje nestrpnosti za zamegljevanje pravega problema je postalo že tako neznosno, da je pred kratkim doletelo celo mene, drastično 30+, ko sem zaradi prezasedenosti prosila mamo, da mi nekaj dvigne na poti iz službe. Po nasvetu kolegice, ki ji je to uredil tip pred nekaj dnevi. In kaj je moja mama doživela??? Pridigo s strani povrejene, kako staršem pa že ne bodo dajali v roke tega in tega, ker lahko oseba samostojno sama dvigne … blablablabla. Pa saj to je za znoret. Seveda sem podivjala in jim šla dokazat, kako prekleto srečni so lahko, ko padejo v komunikacijo s takim kalibrom, kot sem jaz. Jebala sem jim vse po spisku in zagrozila z blamažo, saj isto zadevo dajejo v roke nekim tiškom razvajenih bejb. Bili so rdeči v ksiht in bebavi, seveda so me tudi zamešali z najstnico očitno. Kreteni! Ampak ni čudno, saj je ta pop verzija nestrpnosti presegla vse meje zdravega razuma. Mnogo bolj nerazumno, kot je razumljivo, da so dandanes mladi in starejši polni takšnih in drugačnih socialnih zadreg, težav in celo fobij.
Kaj hočem povedat? Da me moti posploševanje, ker bi me veliko bolj zanimalo ozadje, zaradi katerega se tako pogosto oglašajo mame na telefon svetovalnice. Sanja pravi, da čim se omeni, da naj oseba sama pokliče, ker itak drugi ne more vsega vedet, nastane panika. Kako, zaboga, da nikogar ne briga, zakaj nastane taka panika? Sem pripadnica druge mlade generacije in lahko rečem, da bi se lahko precej bolj bali za tiste ljudi, ki jih starši pustijo totalno na cedilu. Ne pokličejo niti mladi, kolikor plus že, niti starši, ker so tudi oni totalno socialno bosi. Nekateri taki mladi vas po mestu zadeti prosijo tudi za drobiž ali vam skušajo prodat revijo kralji ulice, ki je nočete kupit. Nekoč zadeti še niso bili, zelo verjetno pa zelo v psihični stiski in nihče ni namesto njih za motivacijo nikamor poklical. Joj, kako fajn. Poln kurac in pizdo imam nekih hvalisavcev iz krasnih družinic ali nekih sila močnih in nase ponosni posameznikov, ki, ulalala, zmorejo sami na javno upravo po obrazec (so fucking what?), ki pametujejo o stvareh, o katerih pojma nimajo ali, še huje, jih sploh ne briga. Poln kurac imam raznih bleferjev, ki so sami uspeli to in ono, bojda iz nič, ostalo jim je pa polno frustracij v duši, s katerimi gnjavijo druge, kjer pač zavohajo kri. Osebno dvomim, da je procent mladih, ki namesto njih starši okrog klicarijo in težijo, zgolj razvajenih. Zelo dvomim. Kolikor se sama spomnim so nekaterim mladim v taki in drugačni stiski starši pomagali in je bil to lahko pomemben push up, da so kasneje lahko prijeli lajf tudi v svoje roke. Enaki, ki jim ni nihče pomagal, so pa pogrnili v obupu. Starši so taki in drugačni in vsak je lahko starš. In ja, se strinjam s Sanjo, da bi morda starši potrebivali bolj svetovanje kot ti mladi, zaradi katerih kličejo. Verjetno bi potrebovali svetovanje, kako naj pomagajo njihovim otrokom, da ne bodo totalno obupali in bodo zbrali voljo in premagali strah, da sploh kaj še poskušajo naredit zase. nekatere dandanes namreč strah pred razočaranjem, ker so že velikokrat marsikam poklicali, tako ohromi, da jim dol pade za vse. In velikokrat te mame kličejo zato, ker otroci sami ne bi sploh. Želijo jim prinest eno obetavno novico, preden bi jih prišle obiskat na psihiatrijo ali preden bi morale klicat naokrog za brezplačen dostop do kakšne komune.
Malo razumevanja bi bilo dobrodošlo. Ker tisti ta pravi razvajenci, ki za njih vse naredijo starši, nimajo probleme in njihovi starši nikoli ne bodo poklicali v nobeno svetovalnico, ker pokličajo za svoje froce kvečjemu kakšnega mišiča, janšo ali jankovića za kakšno uslugo. A razumemo, kje živimo in kaj delamo?
Vi pa imate jeze in časa na pretek.
Gospodična ali gospa Simona Rebolj. Mislim, da bi moralo biti vas, presneto bolj sram vašega obnašanja, saj če se že v tem virtualnem svetu tako izražate, močno dvomim, da ste v realnem kaj boljši.
Glede na vaš izpad, bi lahko zapisal, da je vaša mama vaš podložnik, saj ste poslali njo tja kamor ste potem sami lahko vseeno šli.
S svojim neurejenim komentarjem dokazujete, da ste razvajeno dete, kateremu starši potisnejo v rit, najverjetneje pa ste po vašem mnenju najboljši in si le to tudi zaslužite…
Mislim, da je mama naredila veliko napako, ko ni pripopala kakšnega ‘šamarja’, ko ste rekli ne ali to hočem… Mene bi bilo sram, če bi moja hčera zapisala takšen komentar v virtualnem svetu.
@Letanca:
Dobro se znam izražat v več različnih slogih, odvisno od okoliščin, okolja, vzdušja in namena. Po potrebi. Vi ste pa s svojim sterilnim, v formalno vljudnost zapakiranim odnosom na tem mestu in ob tej priložnosti milo rečeno prozorni in smešni. Da ob tem niste podali niti ene vsebinske replike, za kaj ali proti čemu se sploh oglašate, kakšne pripombe in argumente neki imate na voljo glede na poanto mojega komentarja, ampak ste se spustili zgolj na osebni nivo nekega provincialnega poskusa obrekovanja in prcanja, o vas pove še toliko več. Pa ne da ste neskončno ponosni, ker se trudite pravilno vstavljat v svoja prazna obrekovalska kvantanja nazivanje z gospa ali gospodična? A kravato si znate zavezat? Kaj pa hišo pometat? Kaj ste se še pridno naučili? Kaj pa vi kaj Mislite o čem, zakaj in od kod? Nič.
Izpadli ste kot prazen sod, ki močno bobni. Popravljam … izpadli ste kot kup smeti, ki skuša smrad pregnat s parfumom, pogled na trohnobo pa zavit v celofan. Pokazali ste namreč, da ste agresiven primitivec in obrekovalec. In ne samo to. Da ste tudi brezjajčen potuhnjenec, ki bruhari na osebnem nivoju, pa si ob tem ne upa niti podpisat. Anonimno in posrano blebetate kozlarije in si drznete nekomu pridigat, česa naj bi bilo koga sram?! Sram naj bo kar vas samega sebe. Točno zaradi takšnih hinavskih, zlaganih “vreč smeti”, kot se predstavljate tu vi s svojo kvazi uglajeno formalizirano “spiko”, ki pa je v vsebinski poanti polna neumnosti, zlobe, agresije in primitivizma, je moj prejšnji komentar v slogu, v kakršnem je. Tako komuniciram z zgolj navidez polikanimi prasicami in prasci. Ste razumeli? Z drugačnimi, kakovostnimi osebnostmi v drugačnih okliščinah pa prekleto drugače. Razumete? Bo šlo?
Sicer pa, kot kvantate, vas bolj kot tema, ki naj bi se tukaj odprla (čeprav je jasno, da je namen tega bloga zgolj v samohvalospevih z zlorabo nekih domnevno spornih tem, ki so pač pop, da bi se dalo napisat kaj lepega o sebi za umevanje stvari na nivoju povprečne raje … jaz pridna, poslušna, ubogljiva, marljiva, skromna, snažna … blablabla …), bojda zanimam jaz in celo moji odnosi v družini? Kdo pa ste vi? Podpis, prosim! Imate kakšne probleme mogoče? Frustracij očitno cel kup, da ste tako zavekali? Si upate iskreno povedat, kaj v mojem komentarju vas je osebno tako zbodlo, sebi pa si upajte povedat, zakaj!
Vas vabim na kavico, se boste predstavili, pa vam bom še jaz povedala kaj o vaši mami, očku, bratu, sestrici, hčerki, sinu in o hišnem ljubljenčku? A je prav?!
Sicer pa na kratko, ker čenčarij na osebnem nivoju ne vodim in kratka anekdota je služila zgolj za podkrepitev poante in argumentov za temo, na katero sem se odzvala …
“Glede na vaš izpad, bi lahko zapisal, da je vaša mama vaš podložnik, saj ste poslali njo tja kamor ste potem sami lahko vseeno šli.”
Vi ste pač očitno bralno nepismena oseba in imate tudi velike težave z logičnim sklepanjem. Seveda ste tudi hinavski in nesramni. Nikjer nisem zapisala, da sem kogar koli kam poslala, ampak sem zapisala, da sem nekoga, pač v tem primeru mojo mamo, prosila, da mi “nekaj dvigne”, kar ji je bilo na poti iz službe. Očitno zato, ker sem v tistem času, ko sem stvar potrebovala, to težko storila oz. nisem mogla. Zadevo sem šla iskat kasneje, prepozno, tako da sem zgolj povedala svoje in zamenjala ponudnika storitev. Jap?!! Želite pojasnjevanje, kaj se je potem zgodilo, ali bi se lahko bolj potrudila, odložila kakšne obveznosti, morda vstala bolna iz postelje in se potrudila itd.?? Pa kdo, zaboga, ste Vi, nek anonimen pokakanec, da si drznete sploh spraševat kar koli osebnega kogar koli, kaj šele sodit?!! Barabsko, vulgarno, pritlehno in primitivno se obnašate in se verjetno tega niti ne zavedate.
Lahko pa vam pojasnim predvsem to, da osebno rada kaj naredim za koga, seveda še posebej za tiste, ki so mi blizu. Ja, lahko komu kaj prinesem tudi iz trgovine, če potrebuje, tudi če bi se lahko sam potrudil, a je meni na primer lažje. Ali kaj potrebujete? Se boste raje sami pomatrali za vsako ceno in si dokazovali, da ste zato velik človek, in matretirali druge, za katere ne bi storili nikoli nič? Potem se raje ozdravite kompleksov in poskrbite za svojo pamet in duha, ker ste skrajno morbidna in primitivna oseba, ki zagotovo ni visoko na spisku prijateljev pri komur koli. Žalostno za vas.
In ja, tudi moja mama je učlovečena oseba, ki ne samo, da rada pomaga, če le lahko, ampak je pripravljena za koga kaj storit, tudi če je težko. In ja, zelo sem vesela, da imam mamo, ki se ne počuti podložnik, če jo njena lastna hči kaj prosi, ker nima razloga, da bi se tako počutila. Če imate vi s tem probleme, pomeni, da čutite, da vas bližnji nimajo radi, da oni za vas ne bi storili nič oziroma zgolj iz obveznosti in vas zgolj izkoriščajo. Zamislite se nad sabo, kako ste si prislužili tak odnos in kompleks, ki vas razžira, namesto da svoje frustre otresate naokrog, magari anonimno in zahrbtno.
Jaz nisem bila vzgojena v frustriranega vase zagledanega kretena, ki bi se počutil kot podložnik, če ga kdo za kaj prosi, kar lahko storim. Ali zgolj zato, da nekomu nekaj olajšaš ali pa zato, ker nečesa ne more. Temu se reče učlovečevanje. Humanost. Živali pa skrbijo le zase in plenijo. Vprašajte se, kje ste vi na stopnji duhovnega razvoja s svojim kretenovanjem.
“Mislim, da je mama naredila veliko napako, ko ni pripopala kakšnega ‘šamarja’, ko ste rekli ne ali to hočem…”
In ja, seveda. Vi ste pač primitivni in očitno frustrirani, zato komaj čakate, da bi koga pretepali in terorizirali. Očitno ste tudi prebutasti, da bi vzpostavljali komunikacijo na višjem psihološkem nivoju, brez nasilja, posploševanja in otresanja s primitivizni naokrog. Moja mama na primer, imate prav, takšna oseba ni in ja, prav sklepate, da me ni pretepala. In vesela sem, da nisem potomec primitivcev, ki znajo samo kloftat in otresat primitivizme naokrog. Koliko je pa kdo ponosen name, ali se me sramuje, me ima rad ali sovraži itd. pa nikoli ne govorim v imenu drugih in prepuščam njim. Jaz se sebe ne sramujem in verjamem, da se me ne sramujejo tisti, ki me imajo radi, me spoštujejo in vedo, zakaj. Vi bi se me morda sramovali, kar pa ne bi bila nobena škoda, ampak le grenka izkušnja neljubih okoliščin zame, saj bi bilo zagotovo mene še precej bolj sram, če bi bil vi moja mama. In za vse šamarje, ki bi mi jih prizadejali, bi vam zagotovo nekoč razbila gobec in to bi bilo vse. Vi bi pa lahko naprej hodili ponosni naokrog, kako krasen starš ste, ki ste znali vzpostavit neverjetno kakovostne in tople odnose s svojimi potomci. Za bruhat! Mogoče pa imate značajsko pohabljene potomce, ki jim ugaja in jih spodbuja, da so mlateni in maltretirani, pa se v svojem sadomazo odnosu krasno počutite in s svojo psihopatijo strašite naokrog učlovečene, subtilne ljudi.
Torej na svidenje gospod anonimni pokakanec, ki ga je tako sram samega sebe, da si še podpisat ne upa, ko razsaja z neumnostmi. Razumem. Res vas razumem gospod …. oziroma gospa. Pazite na zadah in frizuro še naprej. Hvala tudi za zabavo. Pričakujem zahvalo za posvečenost, ki sem vam jo namenila, čeprav je bilo v veselje bolj meni, ampak dobili ste svoj kos zažgane pogače. Vse se vrača, vse se plača.
Aja, joj, plosk po čelu, vedno sem prekratka … Pozabila sem vam odgovorit na prcanje, kako sem bojda razvajena. Ko mi boste predočili en dokaz, da ste imeli kadar koli jajca naplozat kakšno pikro o razvajenosti in objestnosti kateremu koli prenapitanemu osebku, ki so mu drugi priskrbeli vse, da se preserava naokrog, šopiri in repenči pred vami in nad vami, vam bom povedala vse o svoji zgodovini razvajenosti. Zmenjeno?
Avtorica zapisa ima po eni strani prav. Danajšnja mularija se včasih res preveč držimo/jo maminega krila. Nekateri imajo strah pred tem kaj mu bo neka oseba na drugi strani telefona rekla. Pa čeprav sta možna le dva odgovora: da ali ne.
PO drugi plati pa se mi vseeno zdi boljše, da starši pokličejo in vprašajo denimo za službo kot pa dopustijo, da najstnik samo leži doma. Saj nekaj samozavesti in izkušenj dobiš s delom. Pa še nekaj strahu pred komunikacijo se načeloma znebiš.
@Simona Rebolj: to, da bi lahko govorili tudi o ljudeh, za katere vse naredijo partnerji, se strinjam. Še vedno pa vztrajam, da je tu ključna vzgoja. Če vzgojiš otroka, da je samostojen in mi ti ne urejaš stvari, jih bo urejal sam. In tudi ne bo ležal doma na kavču. Tam bo ležal le, če mu starši vse prinesejo k tazadnji.
@aninblog: spet, enako velja kot zgoraj. Doma bodo ležali le, če bodo starši to pustili…pa ni treba njim obračat telefona zaradi tega.
@Simona Rebolj in Letanca: mislim, da vseeno premoreta malo višji nivo komunikacije, kajne?
jaz vedno pravim, da vsak naj živi tako kot hoče in zna. ljudje smo si pač preveč različni, da bi vse merili z enim in istil ravnilom. in ni vse odvisno od vzgoje, ampak tudi osebnosti, na katero sicer do določene mere tudi vpliva vzgoja, ampak ne izključno.
tako da neko postavljanje standardov je vedno nekomu v škodo in je tudi krivično ker vsak seveda stvari ocenjuje in se dela pameten iz svoje perspektive, se pravi da da kot merilo postavlja najprej tisto, kar pač sam lahko doseže. tako da seveda potem te gledajo čudno, če si pri 30 še pri starših, ker pač oni so na svojem že od 18 leta, če pri 17 še nimaš punce ali fanta, ker so ga oni imeli že pri 12, če pri 26 še nisi poročen in nimaš otrok, ker jih oni imajo že 3, četrti je pa že na poti, če pri 65 še nisi v penziji itd.
@Simona:
Ja, pa ne samo o ljudeh, za katere vse naredijo partnerji, za večino tudi prijatelji, znanci z interesi drugotnega pomena itd. Treba se je zavedat, da vsak, čisto vsak, potrebuje pomoč ali podporo nekoga, da nekaj doseže. Vsi smo odvisni drug od drugega. Celo če greš na kvazi fer plej na razgovor za službo, je možnost za fer plej minimalna, v vsakem primeru pa bo pred teboj sedel človek, ki se bo odločil zate ali pa ne (na kakšni podlagi se bo odločil, ostane v buči, kjer se podijo takšni in drugačni vzgibi). Če boš zadovoljna z rezultatom, se je treba zavedat, da bi lahko na tem mestu bila druga oseba, ki bi se odločila drugače. Vprašanje je, zakaj. Ko greš v trgovino po kruh, greš tja lahko zato, ker so nekateri nekaj naredili zate in za druge, sicer bi lahko sedela na pesku in molila za vodo. Ljudje tudi v različnih obodbjih in okliščinah potrebujemo več pomoči ali pa manj. Lahko te onesposobi en dogodek ali pa porine naprej. Ena reakcija človeka, ki ga tam lahko ne bi bilo ali pa je. Tudi Sanja je nedolgo nazaj doživela javni attack na svoje delovno mesto. Zlahka bi ga izgubila, formalno povsem brez problemov, v kolikor ne bi imela močnejše naklonjenosti drugih na drugi strani. Ja??? In potem bi lahko sama odkorakala na zavod za zaposlovanje. Morda bi padla v bedo in bi ji mama posodila za najemnino, morda bi ji pomagal partner, morda pa bi ji frend hitro zrihtal drugo delo, kar pomeni neformalna pomoč, nekomu nekaj k riti prinest. Ali pač ne? Tako to gre! Pa jaz osebno ne misli, da si je zaslužila tisto šikaniranje zaradi drugih šakalov, ki so se hoteli poslužit torte, ampak to ni pomembno s te perspektive. Zavedajmo se, zaboga, in ne sodimo pavšalno o drugih, katerih življenja ne poznamo in nas ne brigajo v resnici. Lahko pa pristopimo in povpršamo vsaj, če smo na takem mestu. Dvomim, da je Sanji vse jasno po telefonskem pogovoru z mamami, kaj se dogaja zadaj. Se mi pa zdi problematično, če je niti ne zanima in da če je ne zanima, da sodi, celo javno, ad hoc, twiteraško, tako pop. Tebi je pa jasno še manj, ker več energije vložiš v obstojnost frufruja verjetno kot v kakšen resen razmislek o vseh možnih zgodbah in plasteh dogajanja pri takšnih ljudeh. Medtem ko širite nestrpnost na povsem pavšalni bazi do drugih ljudi, ki se vas nič ne tičejo in vas nič ne brigajo, se raje zavedajte, da niti slučajno niste ljudje, ki vam ni bilo marsikaj k riti prinešeno. Samo zato, ker zmorete sami nekam poklicat ali ker dvignete nek obrazec sami, že ne. Mogoče ste še dobili in še dobivate k riti mnogo več kot pa en ušiv obrazec ali telefonski klic, da se zdaj počutite tako prekleto polni energije. Morda ima kdo fobijo pred jebenimi obrazci, obvlada pa marsikaj drugega, o čemer vi nimate blagega pojma.
Postregla si mi z neznosno floskulo o nekih starših, ki prinesejo svojim otrokom k riti vse, da samo ležijo doma. A bejš, no. Oblomovi na sceni? Kje, kje, kje? Daj pokaži mi en primer! To pretiravanje. Pojma nimaš, zakaj take floskule sploh pišeš? A to se ti zdi poseben dosežek razmisleku na ljubo? A samo do tu ti seže volja do misliti in opazovati? Veš kaj ti pa jaz povem. Da če nekdo celo življenje samo spi, bo verjetno zbolel. A se ti zdi vredno take kozlarije pisat? Spoznanje stoletja. Kdo bi jim zavidal, a ne? Ali pa bi morda spregovorili o tem, zakaj nekdo raje samo spi, namesto da bi kaj doživel v svojem življenju? A si na primer sploh spoznala že koga, ki je tak, kot trdiš? Si že spoznala osebo, ki samo leži in mu starši vse prinesejo? Jaz namreč sem. In šlo je izključno za primere borbe s težko depresijo. Na drugi strani pa sem spoznala veliko fantetov, ki niso prav nič ležali doma (to pa res ni luštno, a ne?), ampak so se cele dneve lajhali okrog, ga srali in po potrebi spali, kolikor jim je pasalo, ker so bili iz premožnejših familij, z domačim podjetjem, kjer so bili fiktivno zavedeni kot zaposleni in so dejansko kasneje dobili v dar vse k riti. Od stanovanja ali bajte, do možnosti nekih hitrih kvaziizobrazb v tujini in dela, če so že hoteli. Nekateri so morali vmes le še na kakšno zdravljenje v bolj ali manj fensi komuno v tujini (da ne bi sosedi obrekovali, so morali reveži v tujo bolj civilizirano državo od naše), ker so si nos zamašili s koko, en primer pa tudi žile malo zdemoliral s horsom, tako da mora, revček, aspirin jemat celo življenje. Ampak res jim ni nič hudega, še posebej ker se nihče v njih ne vtika. Oni namreč niso problem. Oni ne gnjavijo svetovalnic in ne prosijo za socialno podporo ali stanovanja, pa jih nihče ne drka v glavo. Tebi podobne bejbe, polne modrosti za crknit, pa so jih z veseljem oblegale in se nekatere uspele celo poročit z njimi. A ni fajn?
Tebe pa bojda noro motijo neki mladci, ki jim starši vse k riti prinesejo, pa bojda nič sami ne znajo. Zakaj te pa motijo? Mene nič ne motijo, celo smislijo se mi, ker mi je jasno, da bodo zelo najebali, če nič ne zmorejo sami in če jim starši ne bodo zmogli omogočit popolne eksistenčne varnosti. To je trpljenje. A bi jim ti rada pomagala??? Potem pa kar na delo ali zakaj blebetaš in se spuščaš v njih? Te motijo fantje, ki živijo pri mami? zakaj pa? A bi rada fukala z njimi? Si ustvarila familijo z njimi? Kar podvizaj se! Predlagaj komu, povabi ga ven, spodbudi ga, mogoče se pa zgodi pravljica. Ali te v resnici sploh ne brigajo pet posto. Potem pa ni razumljivo, zakaj ne držiš gobca. A te geji tudi motijo, ker nočejo fukat s tabo, al’ kaj? Ker ne morejo sami zaplodit otroka, ampak potrebujejo pomoč, če si želijo kakšnega vzgajat? Boš napisala kakšno floskulo staršem, ker jih verjetno niso Prav vzgajali, pa se je njihova nagnjenost takole izcimila? Sem prepričana, da oni te pa ne motijo. Zakaj? Pač zato, ker ni pop, ker ni cosmo. Ker si pridna, zgledna punca, ki pisaka tako, kot ji diktirajo populizmi in nestrpnost do gejev pač ni in, nestrpnost do t. i. maminih sinkotov pa je in. Malo o kajenju, tako kot se šika, malo o zaposlovanju, da se pohvališ, kako potrpežljiva in verujoča v svojo iznajdljivost si, ker so strici povedali, da se za vsakogar delo najde, če hoče (boh pomagi, no), pa malo bulinga nad maminimi sinkoti, ki nočejo krampat in živet v preplačani garsonjeri ob plesnivem kruhu. Skratka neka mešanica neoliberalne in kvazi demokratične cosmo bejbe, od katere točno veš, katere floskule boš slišal, ker pišejo na plakatih.
Si že spoznala kakšnega ostarelega gospoda, ki živi pri mami, ki mu kuha in pere? Jaz skozi življenje od blizu vsaj tri. Eden od teh je bi sicer alkoholik, ampak izjemen slikar in težko rečem, zakaj bi bilo njegovo življenje boljše, če mama ne bi imela komu kuhat, on pa bi bil poročen z neko žensko. Mu ni teknilo in kaj me briga!!!! Kdo sem jaz, da bom sodila! Imel je bolj plodno ćivljenje od premnogih, ki živijo po sprejemljivih klišejih. Vsem je bilo pa skupno predvsem to, da so bili pravi mojstri na svojem področju dela, za kar se boš ti, če boš kaj takšnega dosegla, bila tako ustvarjalna in pametna, lahko zaletela v ogledalo od zaljubljenosti vase. Eden od njih pa je bil sploh živa enciklopedija bistroumnosti, ki pa je kronično bolehal od depresije predvsem zaradi plehkosti povprečne družbe in če bi prebral katerega koli od tvojih zapisov, bi moral, revež, takoj vzet tableto več. Jebi ga. Subtilna duša.
Mi pa tukaj blebetamo predvsem o mladih, ki imajo bedno perspektivo danes, bedno eksistenco in bedno motivacijo in živijo dolgo doma predvsem zato, da rešujejo eksistenčni problem in pri tem nikogar ne briga, ali so med njimi nadarjeni, sposobni ali ne. Dobiš toliko, kolikor so močne tvoje zveze ali zveze staršev. Zato jih veliko ni prav nič zadovoljnih, nekateri so tudi v depri itd. In potem jim tebi podobne bejbike v svojem avšastem slogu še pridigajo?!! Po eni strani bi človek rekel, da nič hudega, če so doma in si niti kakšne posebej vroče zveze ne morejo privoščit, ko vidijo, kako zoprne babnice se sprehajajo naokrog, vse ponosne na tako prekleto banalne stvari.
In zelo se motiš s svojo simplificirano cosmo teorijo o vzgoji. Tako preprosto pa pač ni. Tudi nekateri potomci, ki so bili deležni vzgoje, kakršno reklamiraš, kolapsirajo. Nekateri kasneje, nekateri pa že za časa vzgoje po principu “naredi vse sam”, pač ne naredijo, ampak delajo sive lase staršem, ker se zatekajo drugam, tudi tja, kjer se samo leži in ti vse k riti prinesejo, drink, iglo, fuk ali pa kaj drugega lepega. Odvisno od okoliščin in značaja. Ne obstaja kliše. Po drugi strani pa je marsikdo, ki je bil morda bolj razvajen v času pubertete, kasneje zelo samostojen in pogumen. Ker je bil morda ravno tisti čas sporen, ko je potreboval soft pristop. Ljudje so različni. Mene pa moti predvsem to, da se v prave razvajence nihče ne spušča. Da se ne kara ljudi takrat in za tisto, kar škoduje drugim. Obstajajo zaščitniški starši raznih psihopatskih mulcev, ker na tak način prašijo lastno slabo vest, ker jih zanemarjajo ali pa so sami psihopati. To v bistvu niso razvajenci, ampak otroci psihopatov, ki rastejo v arogantne in nasilne sociopate. Pa nič. Malo blejanja o nasilju po šolah in zvezanih rokah učiteljev, ki se ne more spopadat s podrhaljeno mladino. Ja, to pa je problem. Ne pa neki domnevni razvajenci, ki in ker nič ne storijo sami, pa doma živijo, pa ne vem kaj še vse. Pustite jih pri miru ali pa jim pomagajte. Bojte se psihopatov, ki marsikaj postroijo sami in še preveč, ampak so navadni bolniki, ki na vsakem koraku škodijo ljudem. Kaj tebi škodi domneven “razvajenec”, kot jih sama vidiš? Misliš, da ne bo delal zate, za tvojo penzijo? Brez skrbi. Brezposelnost narašča, penzij morda sploh več ne bo. Ne bluzi. Želi si raje, da bi bili delavni in sposobni na pravih mestih, namesto brkljačev, ki se hvalisajo, kako vse delajo sami, pa delajo samo škodo.
Pravih razvajencev pa ne prcate. Zgolj zato, ker bojda ne predstavljajo stroškov, ker jih starši pač vzdržujejo celo življenje klot svoje veledediče. Kar je idiotizem, saj nas ravno ti koštajo največ, preko mentalitete, sistema in končnega izropanja družbe.
Problem je v tem, ker pišeš kritično in nestrpno o stvareh, ki te v resnici sploh ne zanimajo, ampak samo izrabljaš pop floskule za reklamo svoje fotke, metaforično in konkretno mišljeno.
In sprašuješ (čeprav te spet v resnici ne zanima) ali premorem višji nivo komunikacije??? Pa saj se hecaš??? Če bi bila malo razgledana v pravem pomenu besede in bistroumna, bi ti bilo že po vsebini mojih komentarjev jasno, da takega vsebinskega nivoja nisi sama izkazala še niti za polovičko merilne naprave z nobenim svojim prijaznim in discipliniranim pamfletkom. Če pa misliš, da nivo pomeni kravata vs. bulerjem ali preklinjanje vs. prodajanje zlagane prijaznosti, naj ti pa nekdo, zaboga, predloži nekaj kakovostne literature v vulgarnem slogu, ki je vulgaren z namenom in poanto, potem pa odpelje v zakoten bar med polpismene pijance, potem pa še h kakšni blond učiteljici slovenščine, da bi skušala zaslutit razliko. Tvoja presoja o nivoju je na nivoju otroka oziroma žal povprečja. In zaradi takšnega nivoja smo v mentalitetni riti. Saj bi ti rekla, da pričakujem opravičilo za tako predrznost, ampak verjetno nima smisla, ker pojma nimaš, kaj neki naj bi bilo narobe s tvojimi “pogledi” o nivojih. Saj je mama rekla, da sem pridna, pa učiteljica v šoli tudi. Daj, vrzi se malo v blato in razkuštraj. Pa to ne mislim žaljivo ali zmerljivo, ampak povsem resno kot metaforičen predlog za osvoboditev duha, kar je šele možnost za opaženje ali razumevanje česar koli, kar ni zgolj kurčeva reklama na plakatu za drhal brez smisla in ene aktivne sive celice. Je pa res, da boš kot oglas ali pamflet na dveh nogah lahko precej gladko zdrsnila skozi življenje. Bo dolgočasno, razvajeno in brez omembe vrednega smisla, ampak mirno, vpeto v sistem, eksistenčno relativno varno in brez večjih motenj pa zelo verjetno, ja.
Me veseli, da s svojimi komentarji predstaviš še drug pogled na zadevo. Pa smo razčistili vse. Saj to je namen bloganja, kajne?
@Simona … ja predvsem smo uvideli še drugo stran. Ne vem pa od kot ideja, da nisem komentiral na dovolj visokem nivoju?
Sam osebno se izrazil mnenje, da je že način izražanja in opisa dogodkov mlade dame, velik pokazatelj osebnosti te osebe.
Sem proti temu, da so starši nekakšna lovilna mreža, kadar otroci skačejo v globel, če so v prvi vrsti sploh voljni narediti tak korak.
Sam podpiram, da sejim pomaga… a to samo do neke meje, vse ostalo pa je dobro, da se na in izučijo na lastnih napakah, izkušnjah.
Še dobro, da je internet tako ‘enodimenzijski’.
@Letanca: ne govorim o samem, kako bi se izrazila, namenu ali sporočilu komentarja, pravim le, da se da vedno, to velja za vse komentarje, sploh ne ciljam le na tvojega, povedati bolj na nivoju, kot pa z žaljivkami, vulgarnim jezikom, ter obsojanju drug drugega, kako je nekdo nekoga vzgajal in kako ga ni.
Popolnoma jasno mi je, da tega ne rabijo početi starši.Do kod sega podpora staršev pa je stvar posameznika. Dejstvo, je da je potrebno začeti otroke zgodaj vzagajat, če boš otroke začeli vzgajati, potem, ko so že najstniki je prepozno. Koliko je nekdo samostojen in ni toliko odvisen od staršev je stvar vzgoje.
@Simona:
“Me veseli, da s svojimi komentarji predstaviš še drug pogled na zadevo. Pa smo razčistili vse. Saj to je namen bloganja, kajne?”
Me veseli, da te veseli, čeprav sodeče po naslednjem tvojem zapisu … hehehe … te ne veseli tako zelo in imamo že floskule o različnih Pač mnenjih na lagerjih, kakršna koli Pač že so. In ja, osebno menim, da bi bila to najboljša možna plat medalje oziroma koristi bloganja, vendar je ravno ta plat najbolj redka. Najbolj pogosto pa se pojavlja namen, da se z blogom pač zgolj reklamira neke neargumentirane trditve, blodnje na mistični podlagi in priučene ad hoc ideologizme ter zbira somišljenike in pizdi, če kdo s kakšnimi argumenti ali razčiščevanjem česar koli že moti neznosno lahkost bivanja in zabavo. Kakšne omembe vredne diskusije, kaj šele razčiščenj pa od nikoder.
Simona, v komentarjih na tem blogu se je razvilo že mnogo debat. In tudi tebi dam v mnogih točkah sicer zelo prav in bi rade volje debatirala s tabo. Ampak žal s komentarji in žaljivkami kot so: izpadli ste kot kup smeti, tako komuniciram z zgolj navidez polikanimi prasci in prasicami, primitivci in med drugim tudi tem, če me geji motijo, ker nočejo fukat z mano (mimo grede, geji me niti malo ne motijo), izgubiš na vsaki vrednosti komentarja. In lahko misliš, da je moja presoja na nivoju otroka, lahko, da je res, da se bom skozi življenje izmuznila mirno in brez nepotrebnih pretresov (po tvoje, poznaš me tako ali tako ne), morda res pišem prijazno ali kakorkoli bi že kdorkoli to poimenoval, ampak vsaj ne žalim ljudi in jim svoje mnenje povem na dostojanstven način. Če pa je to po tvoje manj vredno…naj bo. Razčiščuje se lahko na veliko bolj prijazen način, kot je tvoj ali še od marsikoga tukaj.
Je pa vseka spoštovanja vredno, da to počneš pod pravim imenom in priimkom.
@Simona:
“In tudi tebi dam v mnogih točkah sicer zelo prav in bi rade volje debatirala s tabo.”
Tega ti seveda ne verjamem niti pogojno in mislim, da se sprenevedaš, ker se pča tako lepo sliši. Morda se celo ne zavedaš sprenevedanja. Za debato z mano si imela že priložnost (ne veliko, a približno dva vsebinsko intrigantna komentarja sta povsem dovolj), vendar te ni niti najmanj mikalo, kar me ni niti najmanj začudilo. Da ne pomote … ne trdim, da bi morala, tvoja stvar, trdim samo, da govoriš neresnice in se sprenevedaš o svojih željah po debatiranju z mano, zgolj zato, ker tako pač prijazno in simpatično izpade. Meni pa res dol visi za take outfite pojavnosti ljudi, pri čemer so lahko besede povsem enako brez smisla kot obleka pri presoju o človeku kot značaju in vsebini, in me predvsem zanima vsebina, poanta, dialog.
“Ampak žal s komentarji in žaljivkami kot so: izpadli ste kot kup smeti, tako komuniciram z zgolj navidez polikanimi prasci in prasicami, primitivci in med drugim tudi tem, če me geji motijo, ker nočejo fukat z mano (mimo grede, geji me niti malo ne motijo), izgubiš na vsaki vrednosti komentarja.”
Ni res. Tem komentarjem si sama še dvignila vrednost, ker kakršne koli omembe vredne replike itak nisi prispevala, tako kot prej ne, ker predvidljivo zagotovo jaz nisem oseba, s katero bi želela kaj dosti debatirat, kot si trdila in po mojem mnenju lagala, si se pa začela na polno oglašat samo zaradi kletvic. Kot najstnica, ki ji ga nekdo pokaže, in pade tako iz tira, da duhovitega zafrkanta, ki ji ga je pokazal, ne bi prepoznala v obraz.
Najbolj si pa zaskrbljena seveda za to, da ne bi kdo mislil, da imaš kaj proti gejem. Ja, sem že v komentarju povedala, da zagotovo nimaš nič proti gejem, ker je pač tako družbeno nesprejemljivo pop. Nič te pa ne moti, če širiš nestrpnost proti skupinam ljudi, proti katerim si zaznala, da je danes čas, ko si lahko daš duška. Pa malo zafrkavaš sošolce in jezikaš za njimi “Mami, primi me za roko”, “Mamin sinko” in podobne neokusnosti, ki so seveda podkrepljene na popolnoma enakih površnih, neselektivnih in plehkih twitt teorijah, kot vse nestrpnosti te vrste, pa naj gre za geje, črnce, bosance, ženske ali pa vesoljce. In pri tem si vulgarna neznosno. Še toliko bolj, ker mirno zapišeš svinjarijo in lepiš neke pavšalnce oznake in ad hoc kvazipsihologizme kar počez, ob tem pa meniš, da si dostojanstvena in fajn, ker to počneš z besedami, ki v SSKJ niso zavedene kot vulgarne. To je podobno kot Janša meni, da je povsem dovolj pameten za rajo, če pride javno praznovat praznik domobracev, ob tem pa blebeče, da gre samo za nasprotovanje zločinski plati komunističnega režima. Se zdi človeku hecno, da nima sramu, ampak zakaj bi ga imel, saj večina res pada na take fore in jih tudi izvaja dan na dan. In takšni so vsi na skupni ladji in so v sporazumu, tudi če se navidez (ideološko) ne strinjajo. Ravnajo enako, gojijo enak proces mentalitete, obnašanja, umevanja bistva stvar in tvorijo takšen nivo družbe.
Ti praviš torej, da je vse narobe, ker si z moje strani tokrat prebrala nekaj kletvic. Pri tem je seveda žalostno, da nisi prepoznala, kako znotraj vsebine stojijo popolnoma na svojem mestu. Obstaja razlog, da je v prvem komentarju kot odzivu na vulgarnost mentalitete kletvic več, po napadu specifično primitivnega in vulgarnega komentarja pa zgolj del o prascih in prasicah. Ja, da je jasno o čem govorimo, brez sprenevedanja. Če smo vulgarni, bodimo vulgarni in stojmo za tem. Ti pa meni nakladaš, da si dostojanstvena, ker ne uporabljaš vulgarnih izrazov. Ne me jebat (kletvica nalašč točno na tem mestu zapisana). A “poročila” se boš tudi s tistim, ki je pač v kravati in naparfuman, kar bo pomenilo,d a gre zagotovo za dostojanstvenega človeka.
S tem načinom moraliziranja v slogu zlorabe morale najslabše vrste si se predstavila kot duhovnik, mene pa postavila v pozicijo neke pussy riot zdraharke. In javno si povedala, da bi ti sicer s to neotesano razgrajačico, ki je prišla v cerkev preklinjat, zelo rada debatirala, vendar gre za nezaslišano obnašanje. Seveda menih laže in se spreneveda. Nikoli se ni rad soočil z vsebinami te vrste, se ni in se ne bo. Zato je pa prišlo do razgrajanja. Ali kaj pomaga? Ne prav dosti, ker je sprenevedanje in hinavščina stvar povprečnega vox populija in nikakor enega meniha, enega politika, enega izjemnega skorumpiranega menedžerja itd., ampak stvar vseh posameznikov, ki tvorijo družbo. Ponata je predvsem v tem, da škodit ne more in da je prav smešno dejstvo, koliko pozornosti vzbudi delinkventni akt in priložnosti za nova sprenevedanja. Če ne drugega, je torej vsaj zabavno, pa tudi samo po sebi potrjuje bistvo stvari, ki je sicer izgubljeno s prevodom v množici in hrupu za prazen drek. Na primer, kako bi razni xy bojda nekaj radi, kar jih v resnici eno figo freško briga in niti trznili niso, dokler jih nekdo ni nahrulil, ali pa jim umazal čevljev s koščkom blata.
Skratka, zlahka bi spregledala košček blata in uresničila svoja domnevna hrepenenja, ampak, kurc, ko je bolj pomembno, da se čevlji svetijo, kos blata pa je tako priročno orodje za sprenevedanje in uveljavljanje ravno obratnega – ne briga me, ne zmorem, nočem, dol mi visi. Saj gre le za samopromocijo in iskanje prijateljev prosto po FB, a ne. Iskrenost mi vedno seže do srca, ne glede na to, kako je povedana.
@simona … z veseljem se podpišem pod tvoj komentar .. škoda se spuščati v debato z nekom, ki nima niti osnovne kulture priučene (ali pa jo zavestno ne uporablja zaradi uporništva vsemu, kar ni po njihovem okusu, mogoče samo fiktivnem)
@Simona Rebolj …
Simona, če, kot praviš, citiram: ”..Meni pa res dol visi za take outfite pojavnosti ljudi, pri čemer so lahko besede povsem enako brez smisla kot obleka pri presoju o človeku kot značaju in vsebini, in me predvsem zanima vsebina, poanta, dialog…”
če želiš vzpostaviti dialog, potem moraš vsaj sogovorniku, sopiscu v dialogu dati možnost, da pove svoje stališče, brez nepotrebnega žaljenja.
Bo potrebno razumeti, da ljudje pač imamo različne prioritete, želje in poglede na določene stvari, če nam je všeč ali pač ne, prav nič ne moremo narediti, da bi bilo drugače, lahko pa povzročimo kontra učinek.
Mogoče še nisi dojela, da nekateri pač ne želimo komentirati ali se pa spuščati v debato, kjer letijo na plano takšni zapisaki, ki niso ravno na nekem kulturnem nivoju komuniciranja.
Koliko nepotrebnega pisanja, da se izrazi nezadovoljstvo in nestrinjanje z drugačnim mišljenjem, noben komentar pa nima ne bistva in ne zaključka, le nekakšno nakladanje v nedogled.
Mislim, da sem naredil veliko napako že s tem, da sem sedaj sploh napisal komentar :D
@Simona , se opravičujem, je pa tvoj blog dober.
Občasno me Simona Rebolj razkajfa in se besedno zgarbava če imava tak dan(čas in voljo in zlode v rit), tokrat ji dam pa popolnoma prav.
Na kozlanje mi gre tovrstno posploševanje in pisanje enih in istih topšit butalščin zgolj
zato, da se pritegne ovčja čreda, ki itak vsak in drek,poliže in prelupčka.
Kolk maminih sinkov pa poznaš? Zakaj pa ne pišeš o očkovih punčkah? Aja, to ni in in ne zaseda prostora v tračarskih internetnih tupaglupastih grupah.
Še bolj na kozlanje mi gre pa nakladanje v stilu – oja, rad bi debatiral s tabo, lepo da imamo različna mnenja, a ne, kako smo fajn in lepi, ker si dostojanstveno rit ližemo – neprepričljivo leporečje.
P.s.Očitno da neanonimnost le ne prinese popolne iskrenosti v stilu – posluš simona rebolj, neh težit, ne da se mi ukvarjat s tabo, pejt v tri krasne.
Tako kot ona, sem pa tudi jaz dojela to tvojo nakladancijo o debatiranju, kot eno navadno puhlico. Laž.
Pa še to, jaz tebe zato ker pišeš pod svojim imenom in priimkom, ne spoštujem prav nič bolj kot kakega, ki se predstavlja za kneza koclja ali krevlo na dnu omare. Kaj zaboga ima spoštovanje sploh pri tem?
In o vulgarnosti modruje nekdo, ki naslovi svoj blog, Simonin gobec….ne vem, ljudje imamo usta in gobca in gobcanja menda ne poznamo. Še ena, iz društva matiterezijancev?
Zakaj ne pišem o očkovih puncah? Ker sem blog navezuje na vse – pišem o starših in otrocih. In ne rečem, tako kot sem že napisala, tudi Simoni dam v veliko argumentih zelo prav in dopolnjujejo moj blog, ampak res…svaka čast, da ste se tako zapičili in da jaz kao posplošujem. Seveda ne pomeni vsak klic v imenu otroka, da je ta nesamostojen…morda pa leži v bolnici in ne more sam dvignit telefona. Ja, je kruto, ampak morda res. Dejstvo pa je, da je veliko razvajenih otrok in veliko staršev, ki otrok ne morejo izpustiti iz rok in še enkrat poudarjam – da si otroci pri 25+ letih ne morejo sami urejati stvari (razen, če jim to preprečujejo višje sile … bolezni …) je narobe. Narobe.
Ja, jaz sem sama do sebe lahko vulgarna, ne žalim pa drugih ljudi, nikoli jih ne bi, pa tudi če bi uporabljala vzdevek ali pa bog si ga vedi kaj.
A se zavedata, da obstajajo države na tem preljubem svetu, kot je npr. Švedska, kjer je popolnoma normalno, da otroci zapustijo dom po 18 letu in se s svojimi starši vidijo nekajkrat na leto, pa tudi če živijo pol ure stran? Tam je to pač normalno, pri nas pa pač ni. In tam sami poskrbijo zase, mi pač ne. Pa ne da je s pomočjo staršev kaj narobe … no pa ne bom o tem, ker piše v blogu, če bi ga pdorobno prebrali.
@Letanca:
“če želiš vzpostaviti dialog, potem moraš vsaj sogovorniku, sopiscu v dialogu dati možnost, da pove svoje stališče, brez nepotrebnega žaljenja.”
Si na internetu, kjer vlada pisno izražanje in vsi imamo enakopravno pravico, da oddamo komentar in izpovemo svoje stališče, če ga zmoremo in znamo. Nihče ti ni prepovedal izpovedat stališča, nihče te ni fizično ali s čimer koli onemogočal. Ti je kdo blokiral možnost komentiranja??? Ni. Svojega stališča, kaj šele replike na moj komentar, torej nisi izrazil zato, ker ga ne znaš in ne zmoreš. Ker ne obstaja. Ker nimaš replike, ker nisi razmislil o zadevi. Obešanje na domnevno žaljenje zgolj hinavsko zlorabljaš za prozorno prikrivanje svoje vsebinske praznosti. In še zdaj lapaš in napadaš na osebnem nivoju, kakršne koli replike na temo tukaj, pa od tebe ni od nikoder. Bedno. Tvoji komentarji so torej nekoristni, škodljivi, vulgarni in zgolj primitivni, ker drugega ne kracaš kot obrekovanja in blatenja na osebnem nivoju.
“Bo potrebno razumeti, da ljudje pač imamo različne prioritete, želje in poglede na določene stvari, če nam je všeč ali pač ne, prav nič ne moremo narediti, da bi bilo drugače, lahko pa povzročimo kontra učinek.”
Ne, ni res, da prav nič ne moremo narediti. Veliko lahko naredimo in naše misli, govorjenje in dejanja vsak trenutek je košček v mozaiku vsesplošnega družbenega stanja. In ja, zelo slabo je, predvsem zaradi takih, ki trdijo, da nič ne morejo narediti, ob tem počnejo pa same svinjarije sami. Med drugim tudi anonimno kracajo slaboumne, nestrpne, vulgarne in škodljive izjave.
“Mogoče še nisi dojela, da nekateri pač ne želimo komentirati ali se pa spuščati v debato, kjer letijo na plano takšni zapisaki, ki niso ravno na nekem kulturnem nivoju komuniciranja.”
Ti si predstavnik podna nivoja komuniciranja. Izvrgel si le nestrpno pavšalno izjavo o nekih razvajencih in nadalje širil žaljive, lažnive in obrekovalne insinuacije o neki osebi, ki je sploh ne poznaš, in njenih domnevnih osebnih odnosih v družini. Kakršnega koli argumenta ali razvite misli o čemer koli, pa od tebe ni bilo. Torej le primitivno robantenje, za kakršnega očitno iščeš anonimno priložnost. To je poden od podna.
“Koliko nepotrebnega pisanja, da se izrazi nezadovoljstvo in nestrinjanje z drugačnim mišljenjem, noben komentar pa nima ne bistva in ne zaključka, le nekakšno nakladanje v nedogled.”
Ne more takih žaljivih in neargumentiranih ad hoc sodb pisat nekdo, ki se nikjer in nikakor pred opazovalci ni izkazal, da premore sproducirat kakršen koli omembe vreden stavek, ampak razsaja le z obrekovalnim primitivizmom. Da tako strese osebi mojega tipa, kar se tega tiče, se verjetno niti ne zaveda, kako debilen izpade. Lahko ti ni nerodno le zato, ker si pač anonimen. Ni moj problem, če si ti bralno nepismen ali nerazgledan. Tvoj je. Pojdi naprej listat Cosmopolitan, pa bo vse imelo rep in glavo s polno bistev, ki jih boš lahko razumel. Drugega se ne da reči.
“Mislim, da sem naredil veliko napako že s tem, da sem sedaj sploh napisal komentar :D”
S tem se pa zelo strinjam. Gotovo je mimobrc, če se oglašaš, kljub temu, da nimaš, ama, nič za povedat.
@nish:
Saj v tem je ravno poanta. Tisti, ki so nepristransko udeležujejo komentiranja zaradi vsebin, bodo tam zaradi vsebin. In včasih se bodo spričkali, včasih strinjali, včasih bo vse skupaj bolj žolčno, včasih spravno itd. in barva odnosov se bo spreminjala, kar je življenjsko. Tudi v odnosih v živo. Ko se mi je nek parček pohvalil, kako krasna sta, ker se v treh letih zveze nista nikoli skregala, sem rekla nekaj v stilu: “uf, potem pa verjetno veliko skrivata drug pred drugim. Pazita, da ne bo bomba preveč eksplodirala.” Valjda, da sta se čez leto dni brutalno in v sovraštvu razšla. Valjda, da zaradi prevare itd. Ni bistvo dobrih odnosov, v katerih kot osebnost lahko rasteš, da se nikoli ne skregaš, da nikoli ne popizdiš, ampak v tem, da konfliktom ne dajemo posebne prednosti in teže, ampak nas zanimajo razlogi za konflikti in možnosti, kjer smo lahko spravno skupaj. Skratka, premagovanje konfliktov. Sicer pride v frontalne linije v želji po miru do sprenevedanja, hinavščine, zahrbtnosti itd. Vse za navidezen mir. Kar pomeni osebno nesposobnost soočanja in razreševanja konfliktov. Včasih se da zadevo rešit, včasih jo je treba do nadaljnjega pustit in se osredotočit na druge, pozitivne plati medalje odnosa. Če konfliktu dajemo prioritetno težo, pa postanemo do drugega pristranski, sovražni in spet hinavski, ker nočemo sprave tudi na mestih, kjer bi bili lahko skupaj koristni in močni v dobrem. Torej spet škoda. Zelo težko je spoznat ljudi, redki so, ki obvladajo to igro v življenju in jim je jasen njen pomen, bolj kot sebičnost na povsem osebnem in zgolj čustvenem nivoju. To se pozna tudi na spletu kakopak.
@Simona:
Ne, ni treba, da leži v bolnici, obstajajo tudi drugi tehtni in zaradi stiskaških okoliščin vedno bolj pogosti tehtni razlogi, da se kaj takega zgodi. Zverinsko in porazno za neko civilizirano družbo je, v kolikor premoremo kanček razumevanja šele in le v primeru, ko je človek že bolan. Pričakovalo bi se, da marsikaj razumemo in nas zanima o ljudeh, še preden bi zboleli. Še enkrat malo drugače povedano: Kaj bi jaz pomislila, če me kliče starš ali pa kdo drug v imenu dijaka (ne razumem tega ločevanja pomoči s strani staršev ali pa drugih – partnerjev, prijateljev, bratov, sester) ali študenta na Svetovalnico? Kot prvo bi mi bilo jasno, da na nobeno jebeno svetovalnico ne bo poklical noben jure janković, ker njihovi starši in prijatelji klicarijo na druga mesta za nadstandardne in nezaslužne privilegije svojih bližnjih (ne le sorodnikov, ampak tudi prijateljev). Če nekdo kliče na takšen tip svetovalnice, ima verjetno določene težave na bazičnem nivoju (kje bo živel stran od doma, ker se mora selit v mesto za čas študija, kako bo preživel brez štipendije itd.). Nekateri so bolj samozavestni in samosvoji in vse urejajo sami. To je krasno, saj je dobro predvsem za njih, ker se počutijo bolje in zmorejo čim več sami, torej se ne počutijo tako odvisni od drugih. Ne kličejo zato sami, da bi jim jaz podelila odlikovanje za pogum na drugi strani. Kaj pa, če kliče kdo drug namesto tistega, ki potrebuje pomoč? Ne bi se vtikala in bi dala vse informacije, ki jih na tak način lahko. Zakaj? Ker ne vem, kaj tiči zadaj. Vem pa, da lahko zadaj tiči stiska človeka, ki se počuti zelo deprivilegiran, tudi v primerjavi s tistimi, ki kličejo sami. Počuti se, da sam ne bi zmogel tako dobro opravit zadevo kot nekdo drug in da samo zaradi tega ne bo prišel do neke pravice ali informacije enakovredno kot kdo drug. Vprašanje je, zakaj je temu tako. In nikakor ni nujno le ena možnost, da gre za sila razvajeno bitje. Menim, da je v tem segmentu družbe takšnih najmanj, precej več in vedno več pa psihično zelo potolčenih ljudi, ki ne vidijo vizije, pa zato tudi motivacije ne v današnjem času. In dejstvo je, da nismo vsi enaki in nimamo vsi enakih izhodiščnih možnosti. Mene bi torej na drugi strani kvečjemu zanimalo, če bi bilo potrebno, zakaj se oseba ne oglasi sama. Zakaj taka panika? Kako lahko pomagam. Najprej je treba vedet, zakaj sploh gre, če se že spuščaš v stvar. In ni vseeno, kako pristopaš, verbalno in z obnašanjem v takih primerih.
Treba se je zavedat, da tudi ti osebno, kot vsak izmed nas, nisi samo produkt tega, kar sama zmoreš, zbereš voljo, si upaš itd. Vse to je rezultat tvoje zgodovine, kako si se počutila v družini, kakšne pogoje ste imeli in kako si ti živela. Vse to vpliva na samozavest, energijo, komunikacijske sposobnosti itd. In čeprav se ti zdi zgolj na prvi vtis, da ima nekdo enake možnosti kot ti, pa ga gledaš zviška, ker bojda ni sposoben to ali ono (je pa lahko precej bolj sposoben kaj drugega kot ti, kar te ne briga) to lahko prekleto ni res. In včasih je maltretiranje in oviranje nekoga zgolj pri nekih formalnostih ali v določenem obdobju, ki je za nekoga lahko težje kot za drugega, sila nepotreben udarec v glavo. Samo to krizo bi lažje premostil, če bi bili ljudje okrog njega bolj humani, pa bi kasneje nabral moči in zacvetel. Se pa okrog njega samo spakujejo z nekimi floskulami neke bejbike in tipčki, ki mislijo, da so vsi enaki, z enako zgodovino in okoliščinami, ker jim tako paše mislit, da lahko drhalijo, se repenčijo in božajo sami sebe, kako krasni, pogumni, sposobni in uspešni so (ker zmorejo sami dvignit jebeni formular ali poklicat na javno upravo). Treba je vedet, da je danes na vsakem koraku treba svoje pravice uveljavljat. Jaz hodim po birokraciji in vem, v koliko primerih preprosto ne bi dobila tega, kar mi pripada, če ne bi znala bit tudi zmaj. In me to tudi košta na drugi strani, ker po duši zmaj nisem in mi taka klima predstavlja milo rečeno pekel, tesnobo, odvratnost, torej stres. Vidim pa tudi, da si ljudje med seboj po klanih in prijateljstvih rihrajo dan na dan to in ono. Zakaj tega ne omeniš, mar ne vidiš? Ljudje trgujejo z uslugami pri nas na malem trgu verjetno še bolj kot v Turčiji na trćnicah barantajo za odeje. Nič po pravičnosti in zaslužnosti. Eno samo podkupovanje in delovanje na osebnem nivoju. In zdaj se bom ob tej klimi jaz čutila dolžna spravljat na neke mlade ljudi, ker mama pokliče na neko svetovalnico? Če bi imel ta mladec več sreče in bi bil dobro omrežen, bi klicali frendi naokrog, mu zrihtali okej job pri fotru, bi si lahko privoščil predrago garso v mestu za bivanje in dol bi mu viselo za kurčeve svetovalnice in druge “uprave”, kjer te pač samo jebejo in dosežeš toliko, kolikor znaš robantit ali celo grozit, da dobiš prednost pred drugimi ali pa da si zgolj obravnavan tako, kot je po zakonu pravilno in do česar si upravičen.
Dogaja se pač mešanje pojmov v smer podpore sociopatiskemu odnosu do stvari v družbi.
Na eni strani dopuščamo, da se repenčijo in kradejo resnični razvajeni sinkoti in hčere, smo arogantni do resnega bullynga že po osnovnih šolah, ki jih izvajajo psihopatski otroci psihopatskih staršev, ki so neskrbni, ampak zaščitniški, na drugi strani pa maltretiramo neko mladino, ker kdaj amma kam pokliče ali ker ne gredo od doma že pri osemnajstih stradat. Zakaj? Da jih razvajene Simone ne bi zafrkavale. Neumno. In žal si v mojih očeh najbolj razvajena in naduta izpadla ti. In še vedno vztrajaš. Dokler človek ni bolan, praviš, nimaš milosti zanj. Pa kdo, zaboga, misliš, da si? Veseli se svojega dobrega počutja in pusti druge, ki se počutijo slabše, na miru. Če te pa kaj zanima, se pa najprej pozanimaj kaj o ljudeh od blizu.
In, zaboga!!! Kako je mogoče, da se ne zavedaš pomembnih razlik med sistemom in kakovostjo življenja med državami, kar vpliva na meje verjetnosti posameznika znotraj družbe? Pa saj to je osnova! Ne moreš implementirat eno posamezno idejo v nobeno strukture družbe, ne da bi upošteval celoten kontekst delovanja le – te, ker različni vplivi temu primerno dajejo različne rezultate, zato se nekje nekaj dobro obnese, drugod pa slabo. Zato na primer Nemčija pod varčevalnimi ukrepi danes spet cveti, beleži rast in so sploh oh in ah zadovoljni, druge države pa smo stagnirale, flopnile, ker je bil tak tudi namen, drugače rečeno, doživeli smo sodobno verzijo “civilizirane” vojne, da ne rečem okupacije, le da se je orožje in strategija bitka prenesla na finančni sektor. V imenu Merkelce so nas pač okupirali trije vojščaki lopovskih finančnih inštitucij.
Ti pa navržeš kot primer ravno Švedsko. Eno izmed bolj cvetočih gospodarstev v Evropi in na svetu z zelo razvito obliko demokracije in temu primerno klimo. A si se kaj pozanimala, kakšni so pogoji za študij in namestitev na Švedskem? Naj ti namignem, da obstaja celo krasna možnost za pridobitev stanovanja že za časa študija, ki ga nadalje odplačuješ kasneje, ko se zaposliš, po ugodnih pogojih seveda. Si si pogledala kakšni kampusi so an Švedskem??? Si sploh pomislila, kakšen je povprešen standard družine na Švedskem v primerjavi z obubožano Slovenčico? Si preverila možnosti za zaposlitev študentov in pridobivanje štipendij? Pa kaj ti je, no?
Kaj pa o Sloveniji kaj veš? A veš, da imamo v sloveniji po vaseh ogromno pol praznih bajt, ker se mladci v bistvu selijo v mesto, da študirajo in se ne želijo vrnit na kmetijo ali pa na vas. Bitka za bivanje pa je huda, najemnine za stanovanja pa huronsko drage, še posebej glede na povprečni gmotni status slo. državljana. A so bajte pol prazne le zato, ker jih razvajeni kmetavzi nočejo zapustit in potem nimajo za burek. Ne. Obstajajo kakšni taki primeri, a ti nikogar ne brigajo, ker gre za premožneže. Sicer pa so prazne zato, ker je njihova vrednost nizka in bi za ceno enega ubožnega stanovanjca na obrobju morali prodat še vrt, kjer pridelajo nekaj zelenjave, da se lažje preživi. Kaj pa mladež v mestu, ki pač pri 18h ne gre od doma, ker živi v mestu, kjer je tudi fakulteta (res čudno, a ne, naj se gredo še oni pulit za predraga stanovanja). Logično, da ne gre od doma, saj tudi ob delu lahko zasluži le uboren honorar, ki ga požre lahko najemnina, štud. domove zasedejo periferci, ki so nujno upravičeni do bivanja v tistih precenjenih kantah, ki jih morajo preplačat. In potem bom brcala nekoga, ki dvajset plus živi doma in če že kaj našpara z delom ob študiju, gre na kakšno krajše potovanje. Pametno!!! Bo vsaj nekaj doživel. Kaj mu obeta naša država? Samo mizerijo! Da ne bo dobil službe, če ne premore zvez. Da bo dobil le slabo, bedno plačano, ki je ne bo maral, a jo bo sprejel, ker se bo vsem fučkalo za to, kaj zmore in kaj bi rad. Da bo garal za male pare, si ne bo mogel privoščit stanovanja in če si bo privoščil družino, se bodo gnetli na 50 kvadratih in stradali.
Jaz sem potomec mlade družine, pri kateri sta šla oba moja starša od doma po srednji šoli. Na svet sem prišla ob študiju moje mame. Nič hudega. Dobila je delo in zagarantirano delovno mesto po diplomi. Ki ga kasneje ni hotela, ker je lahko izbirala. Dobili smo kot družina neprofitno stanovanje in mojim staršem, kot enako drugim, se sanjalo ni, da se bo treba kdaj za glavo prijet, ker bodo naše generacije brez prihrankov in pomoči staršev v riti, to pomeni na mnogo slabšem od naših staršev v tem obdobju, kar se osnovnih pogojev tiče in s tem vere v prihodnost. Je tako jamranje razvajeno? Ja, tako bi radi podtaknili mnenje tisti, ki imajo polno rit, ker so nas okradli in si po vezah nagrebli marsikaj, kar si niso prislužili na fer način in ne po zaslužnosti. Dokler smo država klientelizma in korupcije na tako prekleto malem trgu, ki bi se ga dalo lepo obvladovat, če bi bil interes, nočem slišat izjave “razvajenost” na račun kogar koli, ki se ne šopiri v obilju, za katerega noče pojasnit, kako je do njega prišel. Vključeni tudi tisti, ki lažejo naivnim pojebancem puhlice o uspehu iz nič, med temi uspešnežo iz nič pa sami legalni ali ilegalni kriminalci in težkokategorni moralni zločinci. Povzročajo vsesplošno depresijo in občutke obupa, potem pa vreščijo, da so se bojda v državi nagnetli sami lenuhi. Perverzno. Ogabno!
@Simona Rebolj
Nikjer ti nisem prepovedoval, da ne smeš komentirati, kaj šele, da bi imel kaj proti tvojemu pogovornem načinu pisanja. Sama trdiš, da imamo pravico zapisovati kakor želimo, saj imamo enakopravno pravico, ko pa jaz komentriram v svojem ‘stilu’ pa ti ne odgovarja… jaz ne zlorabljam ničesar, saj tega ne potrebujem. Repliciranju tvojih komentarjev se izogibam zaradi tvojega občutka, da je vsak naperjen proti tebi, ki misli drugače. Nisem umsko ‘bolan’, da bi užival v žaljenju drugih ljudi. Če je tebi všeč… izvoli, meni ni.
Moji komentarji so:
– nekoristni? – tudi včasih, res je
– škodljivi? – komu pa škodijo?.. mogoče tebi, ker bi se lahko ‘nalezla’ kakšnega bolj umirjenega komentiranja? – možno
– vulgarni? – sorry, ampak temu pa ne morem pritrditi, razen če v tvoji glavi odzvanjajo vulgarno….
– primitivni? – hmmm, prosim definiraj kaj je zate primitivno, da bom lahko odgovoril na to vprašanje.
No, kot kaže nisi dojela mojega dela komentarja, kjer sem zapisal, da prav nič ne moremo narediti glede tega kako kdo kaj komentira – predlagam malo bolj pozorno branje, ti ne bo škodilo.
Ženska (vsaj takšno telo imaš predvidevam, ker v glavi si se punčka razvajena – predvidevam po prebiranju tvojih nesmiselnih komentarjev), zakaj se sploh ukvarjaš z nami ‘kateri imamo poden komuniciranja’?
Svojo primitivnost nam izkazuješ z vsakim novim komentarjem, obsojaš pa nas, druge, da smo mi primitivni – kot kaže nimaš razčiščenih niti osnovnih pojmov. Glede moje anonimnosti, pa lahko zapišem le to, da imam ta vzdevek že preko 30 let, pozna me na stotine ljudi pod tem vzdevkom – tako v privatnem kot virtualnem življenju, nikoli ne uporabljam drugega vzdevka in se ne skrivam za drugačnimi profili. Do sedaj sem samo 1x naletel na nekoga, ki se je podpisal z mojim vzdevkom, pa sem ga kaj hitro pregovoril, da si naj izbere drugačni vzdevek, tako da sem trenutno edini, ki uporablja ta vzdevek.
Citiram: Gotovo je mimobrc, če se oglašaš, kljub temu, da nimaš, ama, nič za povedat.
A si že pozabila na svobodo govora, ki si jo nekje omenjala, če se ne motim? Saj ti ne zvijam roke ali pa te psihično uničujem, da bi se strinjala z mojim komentarjem, še zdaleč ne.
@nish
Za kaj se uporablja posploševanje? Čisto enostavno, saj za določeno skupino, veljajo nekakšne zakonitosti katere so skupne večini. Enostavno. Je pa res, da je ta skupina majhna, kar pa ne pomeni, da ni relevantna. Marsikje sem opazil, da se razjezijo glede posploševanja ravno ljudje, ki kažejo večino takšnih znakov komentirane skupine. Tako, da debata o posploševanju sploh nima mesta v tem kontekstu. Glede stila pisanju komentarjev pa ravno ti posplošuješ, saj misliš, da vsak, ki ne piše kletvic ali pa ne žali, leze drugemu v rit? A vidiš kako hitro padeš sam v skupino, ki bi naj posploševala – a si zato kaj jezen nase, kakor si na vse nas, ki posplošujemo? Kot kaže še nisi dojel, da je človek lahko iskren tudi če te ne pošlje v 3krasne v vsakem stavku. To, da ne spoštuješ sogovornika, pa je samo odraz tvoje osebnosti – pa nikar se ne razjezi – tako pač je. O vulgarnosti pa nimaš pojma, zato nikar ne razpredaj o imenu nekega naslova.
@Letanca:
Ničesar te nisem spraševala, kar daješ pod vprašaj v svojem komentarju in blejaš “če me že sprašuješ”. Neverjetno. Odgovor si pa že dobil, na kopipejst, ker vidim, da imaš resne težave z branjem in dojemljivostjo:
“In še zdaj lapaš in napadaš na osebnem nivoju, kakršne koli replike na temo tukaj, pa od tebe ni od nikoder. Bedno. Tvoji komentarji so torej nekoristni, škodljivi, vulgarni in zgolj primitivni, ker drugega ne kracaš kot obrekovanja in blatenja na osebnem nivoju.”
Kako kdo komentira je posledica mentalitete, torej posledica socialnih in kulturnih vplivov v družbi.
Ne piši v 1. osebi množine, kar je bilo namenjeno le tebi.
In traktat o uporabi tvojega psevdonima, ki ga bojda pozna nekaj sto ljudi … Zelo umestno. Zdaj me zanima, koliko si ti star. 12?
Da je nekaj mimobrc, nima nobene zveze z izdajanjem dovolilnic za kakršno koli početje. Je le vrednostna sodba izvršenega.
Čao bao.
@Simona Rebolj
In to je tvoj konstruktiven komentar? Ubožica…
Kot kaže, imaš sama manj kot 25 let, izkazuješ pa intiligenco podpovprečno razvitega smrkavca, ki kadi že pri 14ih letih in je zadnji uspešno opravljen razred že ponavljal.
Kot kaže ti intiligenca ne dopušča, da bi ugotovila, da če imam že dobrih 30 let ta vzdevek, da potem nimam 12 let (tudi če si mislila sarkastično, je izpadlo zelo neumno), čeprav po drugi strani si kar mislim zakaj bi ti bilo to všeč.. ker potem bi lahko komunicirala na isti valovni dolžini.
Glede teme tega članka pa lahko samo zapišem še to: hvala bogu, da imava z ženo toliko intiligence, volje, želje in samospoštovanja, da sva uspela vzgojiti dobra otroka, ki že kažeta znake drugačnosti večine zahojenih večnih študentov ter izobraženih delomrznežev, ki živijo na grbah svojih staršev.