Pa taprav dec tud.

Kuhanje je ena od najstarejših metod priprave hrane. Poleg pečenja. Čeprav jaz s kuhanjem mislim tako kuhanje kot pečenje. Zajtrki, kosila, večerje, malice in vse vmes. Priprava hrane, ‘pač’.

Kuhanje odkrito rečeno ni eno od mojih najljubših opravil. Vem, vem, v kuhanju je potrebno uživati in tako naprej, jaz očitno še nisem v tej fazi. Verjetno zato, ker mi, če sem zdoma polovico dneva, ne pride na pamet, da bi še potem uro ali dve stala za štedilnikom in ker trenutno živim s cimro, mi tudi za druge ni potrebno kuhati. Razen, če moram koga razvajati, to pa je druga zgodba. A to še zdaleč ne pomeni, da ne znam vrteti kuhalnice. Kako dobro jo znam, je odvisno od posameznih okusov, a ker vaja dela mojstra, si ne delam utvar, da kuham prekleto dobro, pravim le, da kljub vsemu, v moji družbi nihče ne bi bil lačen.

Obožujem pa ljudi, ki znajo kuhati. Ljubezen (kakršna koli že) gre skozi želodec, čeprav moj se po navadi od vsega navdušenja skrči.

Kot sem zapisala, taprava baba zna kuhat. Pa taprav dec tud. Najbolje je, če znata oba, drugače pa en kuha, drugi pa pomiva posodo ali pa časti kosilo. V hrani je potrebno uživati in medsebojni družbi tudi. Zato je včasih bolj priročno, prikupno, družabno in še bi lahko naštevala … da greš na zajtrk, kosilo ali večerjo, v najljubšo restavracijo. Pika. Lahko pa seveda kuhaš skupaj, tudi to ima poseben čar.

Ena od situacij, ko tudi jaz ruknem kakšno reč v pečico, je v zadnjih dneh, ko se moram učiti. Po eni strani so možgani zelo požrešni, po drugi strani pa je treba najti kakšen izgovor tu in tam, da se lahko vstanem od pisalne mize. Zgoraj slikca enega prigrizka na hitro. Ni bruschetta. Ne vem, a je? Nekaj podobnega :).