Ko odraščamo in se podimo za sanjami, je verjetno eden najbolj mukotrpnih vprašanj, kako za vraga naj dosežem, da bom sodil/a tja, kamor hočem? V družbo, ki si je želim?

Mladim manjka pameti. Če tudi jih starši vsaj poskušajo vzagajati v veri minimalizma – po načelu – kupijo, kar otrok res potrebuje oz. kaj več, ko nekaj doseže, otroci naletijo na včasih popolnoma nepremostljiv zid – družbo. Seveda, saj se res ne spodobi, da otrok v kavbojkah za petnajst evrov, sedi zraven nekoga, ki nosi Hugo Boss. Bog ne daj, da preživi počitnice pri stari mami in ji pomaga molzti krave, med tem ko se kao najboljša prijateljica s starši praži na prečudovitih plažah Kanarskih otokov.

Ne z enim, ne z drugim ni popolnoma nič narobe, če ob tem ne izgubijo vrednot, spoštovanja in odprti do drugače mislečih ter situiranih. Nekateri otroci mislijo, da morajo imeti nekaj več, ker bodo potem lažje našli prijatelje, da če bodo nosili blagovne znamke, jih bodo prej opazili in da je to vstopnica v svet uspešnih. Lahko rečemo, vse je odvisno od vzgoje in v veliko primerih verjetno je, predvsem za tiste, ki imajo nekaj več in ki dajo na nekaj več, verjamem pa, da otroku, ki ima manj in si enostavno ne more privoščiti dragih oblačil, potovanj in razno raznih dodatkov, popolnoma nič ne pomaga, če ga zaradi tega izločijo iz družbe, ker je drugačen ali ker … jih je mogoče sram? Kaj potem preostane takšnim, ki niso dovolj trdni, da bi stali za svojimi prepričanji ali stanji, v katerih morajo živeti? Depresija, kraje, delo (če niso premladi), jok, sovraštvo?

Obleka naredi človeka, pravijo. Se popolnoma strinjam. A nikoli ne bom razumela, zakaj nam morajo blagovne znamke pomeniti toliko, kot nam. Seveda dražja oblačila so tudi kvalitetnejša, tukaj ni debate, ampak več kot lepo se lahko oblečemo tudi s popolnoma cenovno ugodnimi oblačili. Michelle Obama se včasih požvižga na draga oblačila, a je vedno oblečena očem privlačno. Mislim, da bi morali tudi vse otroke vzagajati v duhu preprostosti, tudi, če imajo starši več. Oblačiti otroka že od rojstva v prestižne blagovne znamke, mu verjetno v glavo vcepi nastopaštvo. Tudi oblačiti punčke pri nekaj letih v podobna oblačila kot so oblečene odrasle ženske, z dragimi torbicami in po možnosti še makeupom je nesmiselno. Prav tako je potrebno vzgojiti otroke v duhu, da ni popolnoma nič narobe, če nečesa nimaš. A kaj, ko je tudi dosti staršev sram, da nimajo in bi dali vse na svetu, da bi otroku lahko kupili lepa oblačila in vsaj poceni računalnik.

Prav tako se mi zdi, da so določena nagnjenja, nastopaštvo in stil, bežanje od pravega sebe in skrivanjem za masko. Pomembno je, kdo smo, ko oblačila slečemo. Šteje tisto, kar imamo v glavi in srcu, ne glede na to, kakšne hlače si potegnemo na zadnjico ali kakšno kravato stisnemo k vratu.

Pustimo slab stil. Tisto spada v drugo debato.