Na koncu smo vsi ljudje

Stopim v čakalnico in kot da že obisk zdravnika sam po sebi ni dovolj strašljiv, me pogledajo mrki obrazi zdolgočasenih ljudi, ki pozdrav zamrmrajo v brado. Na kolenih mladega očeta se joče fantek, ženska poleg mene pa svoji hčerki potiho, a očitno ne dovolj potiho, pove, kako ne morejo brzdati svojih otrok. Vstopim v sprejemno sobo, kjer se s sestro skušam pošaliti, a ji ni najbolj všeč, ker ji računalnik že od jutra dela težave in ona mora resno opravljati svoje delo. Tudi zdravnik je mrk in čeprav moje stanje ni resno, v bistvu mi sploh nič kaj takega ni, tudi on danes ni razpoložen za nasmehe, čeprav bojda velja za šaljivca.

Takšne in drugačne situacije spremljamo vsak dan. Seveda je obisk zdravnika resna zadeva in nič kaj prijetno ni, če ti ne dela računalnik, a v prvi vrsti je že nasmeh tisti, ki pozdravi marsikatero težavo. Ker v osnovi prihajam iz majhnega kraja sem navajena, da vsakega mimoidočega pozdravim, tako je že od malih nog. To sem potem še počela v Ljubljani, dokler nisem ugotovila, da tam mimoidoči ne odzdravljajo tako radi, poleg tega jih je preveč in bi lahko počela le še to. Čeprav včasih smeh ni moja vrlina in dobim tu in tam kak komolec pod rebra, češ ‘nasmej se’, se trudim, da vedno glasno in dobrovoljno pozdravim ljudi, ki jih moram oz. jih naj bi pozdravila.

Ker že nekaj let delam v bolj svobodomiselnem poklicu, je moje mnenje morda drugačno, a vseeno mislim, da ne obstaja poklic na svetu, kjer se človek ne bi smel pošaliti ali pripomniti par besed o svojem življenju, s katerimi se spusti na raven sogovornika. Primer. Danes sem šla na zavarovalnico (Zavarovalnica Triglav je, če kdo od vas bere, da veste, da imate zelo v redu zaposlene:)) uredit neko dokaj rutinsko zadevo. Nasmejano in glasno me je pozdravila uslužbenka, ki me je prijazno povabila v pisarno, mi rekla naj se usedem, pripravim dokumente in podobno. Sedela sem tam, ko je vpisovala podatke v računalnik in praktično od tega ‘obiska’ nisem pričakovala popolnoma nič, razen rutine. Dokler ni gospa omenila, da res grdo in komaj piše, ker je pred nekaj urami dobila injekcijo v roko zaradi manjšega posega in je skoraj ne čuti. Pa sem ji odvrnila, da ni važno, če je grdo, važno je, da se da nekako prebrati in da grše kot zdravniki verjetno ne piše. In mi odvrne, da to je pa čisto res in sem izvedela še nekaj stvari o njeni družini. Ni važno kaj, želim povedati, da je z nekaj malenkostmi, malo humorja in človeškostjo, čisto rutinski postopek spremenila v nekaj, kar ne bom kar takoj pozabila. Niti nje ne.

Na koncu smo vsi ljudje. Zato se tudi obnašajmo tako, ne pa kot neki stroji, ki rutinsko delamo vse kar nam pade pod noge. Nasmeh nas nič ne stane, a vsakemu polepša dan. Pozdrav prav tako. Da ne govorim o zoprnih prodajalkah/cih, ki ne pozdravijo, so mrki in ne rečejo hvala. Seveda je na drugi strani tudi ogromno takih kupcev, da ne bo pomote. Če vemo, da bomo v stiku vsaj nekaj minut, poskusimo narediti odnos malo bolj sproščen. Ni treba razlagati popolnoma nič osebnega, lahko tudi o vremenu zaradi mene.

In da zaključim z malo lepšo zgodbo, ki je nasprotje uvodne (sta pa obe resnični).

S cmokom v grlu sem stopala po hodniku in se ustavila pred vrati mojega ginekologa. Prazna čakalnica in skozi vrata je ravno izstopila mlada noseča ženska. Sestra me vidi in mi reče ‘kar naprej’. Dam ji kartico in glasno mi odvrne ‘aa, Gobčeva, ja ja, kr usedte se, mal bo za počakat’. Res malo počakam, ko sestri zazvoni mobitel. Se oglasi in v naslednjih dveh, treh minutah izvem kaj bo snaha kuhala za kosilo, da zrezke ima v spodnjem hladilniku, če niso v zgornjem, da nekaj solate bo še sama nabavila na poti iz službe in da naj se fino imajo. Kmalu pacientka pride iz ordinacije in vstopim jaz. Ginekolog me prijazno pozdravi, kljub temu, da se nisva že nekaj časa videla, me malenkost okara z nasmehom in obrne na šalo. V enakem vzdušju ordinacijo tudi zapustim, pozdravim oba, tako njega, kot sestro in odidem. Zopet en zoprn opravek, ki so ga tam zaposleni naredili prijetnejšega.

Hvala bogu – saj vendarle delajo za ljudi!

Advertisements

One thought on “Na koncu smo vsi ljudje

  1. Ja, res. Zelo malo je potrebno, da se ti še najbolj grozne stvari obrnejo na lepše :)

    in če bi se vsak malo bolj potrudil, bi lahko bili vsi nasmejani in veseli, dokler nam to ne bi prišlo v navado :)

    potem bi se pa stvari resno obračale na bolje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s