Zakaj ljudje zacnemo kaditi? Verjetno iz firbca. Mislim, da ne poznam nikogar, ki ne bi vsaj enkrat poiskusil kaditi, po vsej verjetnosti ze v osnovni soli. Solski izleti, skrivanje v okolici doma, fehtanje starejsih za nakup skatlice ali pa si vzel kaksnega doma od starsev. Nismo sicer kadili veliko, smo pa tu in tam potesili svoje firbce. Se danes se spomnim, kako mi je ati zagrozil kaj oh in sploh bo, ce me dobi kdaj kaditi. Verjetno me je hotel zascititi, ker sam kadi ze … njaaah nimam pojma sploh koliko let … skratka ogromno.
Da se navadis kaditi, je verjetno najvecja bedarija, kar si jo lahko clovek privosci v zivljenju. Na kupe stran vrzenega, pardon, skajenega denarja in skodovanje zdravju. Ze nekaj casa razmisljam, ce nas v kajenje potegne bolj odvisnost od samih cigaret ali bolj obred kajenja. Nadvse prijetno je namrec skaditi kaksnega ob kavici, na pavzi med delom, ob kozarcku martinija … ampak vedno znova poslusam ljudi okoli sebe, s cigaretom v roki, seveda, kako morajo nehati kaditi. Ker vsi vemo, da je to brezvezna razvada. Pa se vseeno zacnemo. Zakaj si kdaj ne recemo … pojdi z mano na eno cokoladico ali pa pojdi z mano na en cigumi – da mu zmanjka okusa, traja ravno tako dolgo kot da skadis enega.
Ljudje smo cudna bitja, majkemi. Placujemo za to, da se ne pocutimo dobro.
SIMONA GOBEC 
“Ljudje smo cudna bitja, majkemi. Placujemo za to, da se ne pocutimo dobro.”
To pa zelo ne drži in je povsem v navzkrižju s ključno poanto razumevanja razvad. Za razvade plačujemo, ker se počutimo dobro, ko jih konzumiramo. Stranski učinki ali daljnoročne posledice pretiranega apetita do užitka so pa drug problem. Dokler ne zbolimo ali škripnemo, pa gre za sprostitev ali neko vrsto užitka v napornem vsakdanu.
Kadilec se brez dvoma počuti dobro, ko kadi. Alkoholizem se razvije, ker se uporabnik počuti dobro, ko pije. Narkoman se počuti dobro, ko pokonzumira drogo, občutek olajšanja pa celo preglasi možne s časom vedno bolj neugodne stranske učinke. Tudi razne tablete za blažitev simptomov anksioznosti in drugovrstnih nevroz se konzumirajo, da bi se počutili bolje in imajo prav tako stranske učinke in prav tako povzročajo odvisnost.
Potem so tu pomembna še nagnjenja. Nismo vsi nagnjeni k enakim razvadam, pa tudi konkretno k enakim drogam ne. To je povezano z značajem, ustrojem. In tudi s tega vidika je dobro sebe poznat. Jaz na primer težko razumem razvado nažiranja, užitka ob hranjenju, drogiranju z okusi v ustih in občutkom polnjenja praznine na tem nivoju, ki je brez dvoma najbolj pogosta razvada in zloraba zahodnega sveta. Težko razumem, da se ljudem sploh ljubi zapravljat za kupovanje toliko hrane in zapravljat še čas za pripravo obrokov, da se lahko zredijo tudi v nepojmljive razsežnosti. Ker sam domnevni užitek ob mletju hrane, okušanju, nima, vsaj do zdaj, bistvenega vpliva name. Imam pa nagnjenost do drugih in drugačnih razvad seveda. In ene razvade se ponavadi rešimo tako, da se vdamo neki drugi, nadomestni.
Zakaj ne bi raje žvečili žvečilke kot pa kadili na primer? Jah, ker ne gre za enako stvar. Ker kajenje, kot si sama ugotovila, je stvar obreda, poleg tega pa je s substancami, ki jih vsebuje, tudi relaksator, pomirilo, vpliva na koncentracijo, je merilec časa (še enega pokadim, pa bom …), pa še precej kemije je notri, ki povzroča navlečenost. In če bi pojedli toliko čokoladic, kot povprečen kadilec obredno skuri cigaret na dan, bi se navlekli na škodljive doze sladkorja pač, kar je prav tako pogosta oblika razvade in odvisnosti, ki ima daljnoročno škodljive posledice.
Abstinenti od kajenja velikokrat res začnejo uživat čokoladice, ker je tudi sladkor pomirjevalo. Veliko njih najde tudi nadomestno uteho v okusih hrane nasploh in se zredijo. Ne le zaradi sprememb v delovanju metabolizma, ampak preprosto nadomestijo obred kajenja s številnimi drobnimi prigrizki močnega okusa (žal so okusni in hitri prigrizki ponavadi najbolj ne – zdravi in kalorični).
Vdajanje opojem, razvadam je del vsakega človeka. Življenje samo po sebi pač v nobenem primeru ni tak užitek in mir, da bi bilo težko razumet, zakaj tak pojav pri ljudeh sploh obstaja. Kadilci so strastni ali/in nervozni ljudje, hkrati pa ponavadi, kot opažam, niso naravnani k ekstrovertiranim drobnim radostim, ki jih ponuja življenje. Kajenje je precej joga droga. Cigarete se obredno lahko konzumira velikokrat na dan, hkrati pa od njih nisi prav nič zadet in kakor koli motorično ali mentalno oviran, ampak kvečjemu obratno, vse imaš še vedno in zavoljo sprostitvenega učinka še bolj pod kontrolo. V tem je razlika v primerjavi z drugimi lahkimi in trdimi drogami. Kadilec lahko povsem kakovostno dela kar koli. Še bolj. Odmori med delom, ki jih “potrebuje” za kajenje, ga sprostijo in po pokajeni cigareti se poveča doza energije in volje do dela, kar pomeni večji izkoristek v primerjavi z nekom, ki mu čas ob delu teče premočrtno od največje do najmanjše zmogljivosti (si pa privošči vmes kakšno čokoladico ali pa preveč le teh). Kajenje je s tega vidika pasja droga, ker človeka nikakor ne ovira pri normalnem opravljanju vsakdanjih izzivov, ampak prej obratno. Kadilski maček obstaja le pri zelo pretirani konzumaciji ali v kombinaciji z alkoholom. Živiš in deluješ neovirano, normalno, razen če oziroma dokler ne zboliš. Niso vsi dovzetni za kajenje. Ti ne morejo razumet kadilcev, razen če lahko vklopijo intelekt in empatijo, tudi če so se kdaj v življenju silili kadit zgolj zaradi druženja s kadilci. Ti so prenehali pač z lahkoto, pravi kadilci pa zelo težko, ker kajenje postane del njihove oblasti nad osebnim počutjem, celo identitete, obnašanja, koščka načina življenja. Kadilca, ki preneha kadit, začne pestit dolgčas. Ta dolgčas pa nima nobene zveze s tem, koliko si preokupiran s čimer koli že. Kajenje je preprosto “joga” obred za bajdvej, ki ga ne more zlahka nadomestit praskanje po čelu, niti vrtičkarjenje, niti kolesarjenje, niti žvečenje ali piljenje nohtov. Pri kajenju si obrnjen navznoter bolj kot pri večini rutinskih opravil, ki so na voljo. Zato je tudi tipično za kadilce, da lahko v povprečju presedijo neprimerljivo več časa na kavi sami ali v pogovoru z drugim kot pa nekadilci, ki ruknejo svoj napitek in se precej hitreje zdolgočasijo s samim s seboj, tudi v klepetu z drugimi. In kadilec, ki preneha kadit, najbolj pogreša to osredotočenost na bit s samim seboj, ki ti jo odmerja cigareta kot materializiran medij, pa potem še ena cigareta … Ljudje, ki kadijo, lažje samo so in razmišljajo. Če za medij uporabljaš kar koli drugega, moraš bit pozoren tudi na tisto, medtem ko je vlečenje cigarete taka gibalna rutina, da jo lahko povsem odmisliš, medtem ko jo konzumiraš in točno je jasno, kdaj je začetek in konec. Pri kvačkanju ne gre. Tudi pri zobanju arašidov ne tako učinkovito.
Zakaj začnemo kaditi? Predvsem zato, ker smo nagnjeni k takšni obliki razvade. Kdor ni, se bo okoli njih lahko sprehajalo na tisoče ljudi, ki kadijo, lahko bodo poskusili, a bo pri tem ostalo, lahko bodo celo kadili relativno redno, a bodo kmalu in z lahkoto nehali. Ne bo jih v resnici potegnilo, cigarete jim bodo celo zelo moteče smrdele itd. Kadilec pa bo kmalu po poskusu začel uživat in vonj dima mu bo predstavljal po potrebi celo učinkovitega zatiralca drugih smradov. Ko na primer kadilec vstopi v nekadilski prostor, kjer švica in diha veliko ljudi v prostor, mu bo šlo neprimerljivo bolj na kozlanje ob teh “naravnih” smradovih znoja, sekreta, zadahov itd. kot pa ob zakajenosti prostora, ki precej zaduši druge neprijetne vonjave. Seveda tudi prijetne zaduši, ampak bolj je pomembno, da eliminira neprijetne … hehe …
Bom bolj kratek kot predhodnica.. :)
Lepo je, ampak žal postaja tudi vse dražje in sčasoma pride čas, ko se odločiš nehat. Ti povem iz lastnih izkušenj, ker sem nehal vsako leto vsaj trikrat, kadim pa že več kot 12 let, da je to velika borba s samim seboj. Pa še mi ni uspelo.
Ko sem nehal kaditi sem najbolj pogrešal obred. Torej jemanje cigarete iz zavojčka, mečanje cigarete, prižiganje, telovadbo roke z otrešanjem pepela, ugašanje. Sama kemija dimov mi niti ni manjkala. Telovadbarstov in sivih celic ob tem pa zelo.
življenje ni nikoli temeljilo na učbeniku iz logike. ne da bi hotel s tem zagovarjati kajenja, ki je zagotovo ena izmed tistih razvad, ki so za okolico najbolj obremenjujoča, ampak je poanta zgolj v tem, da ljudje kadijo in počnejo še marsikaj drugega zato, ker to lahko počnejo. tu se torej gre za naravo naše eksistence in sposobnosti dojemanja sveta. lahko bi rekli, da gre za neke negativne stranske učinke dejstva, da smo pač dosegli raven razuma in zavesti, ki nam omogoča neko eksistencialno avtonomnost. kot sem že enkrat prejšnjič zapisal, gre pač za vidik civilizacije. kajenje izvira iz istih kognitivnih sposobnostih človeka, ki so mu recimo omogočile to, da je sezidal piramide ali pa ustvaril rimski imperij ali pa izvedel holokavst. nič od tega neka žival ne bi bila zmožna narediti. torej gre za to, ima vsaka stvar dobre in slabe strani in da brez slabih strani, tudi dobrih ne bi bilo. skratka, samodestrukcija, kar kajenje dejansko v končni fazi je, je znak višje inteligence (v primerjavi s tipično živalsko, ki je omejena predvsem na nagone). ironično, ampak tako je. tako da bi lahko rekli, da smo ljudje smo iracionalni ravno zato, ker smo racionalni. neka mravlja, npr. z vidika njene eksistence ne more nikoli narediti nič neumnega, ker dejansko nima te mišljenske avtonomnosti, da bi to storila. mravljo vodi nagon. v tem je point.
Peklenska razvada. Vsaka, ki bo hotela kaj več od mene kot debato o kavi, bo če bo hotela kaj več, z čkom v ustih to prenehati za vedno v 5 minutah po sistemu pusti ali sprejmi.
Edina, kjer ni kompromisov.
Zame kajenja ni, in isto bo z tisto, ki bo, če bo, kdaj moja partnerka.
Že z enim prižganim čikom bo konec za vedno
@Simona Rebolj: jaz sem plačevala za navado ob kateri se nisem počutila dobro. Ampak, ker se navadiš, ker si vseeno odvisen, to še vedno počneš.
@Peter Filec: upam, da ti uspe :)
@Podplat: se strinjam ja, včasih to najbolj pogrešaš.
@lordwales: striktno :)