Je bolje biti enak med enakimi ali izstopati? Se je bolje prilagoditi družbi ali poiskati vedno znova neke druge poti, ki te naredijo nekaj posebnega? Odgovor je verjetno nekje vmes.

Sama verjetno dosti izstopam, ampak ne v smislu glasnosti in posebnosti na prvo žogo. Sem oseba, ki se ji nekateri predstavijo dvakrat, mogoče celo trikrat, ker si me prvič ne zapomnijo. Zame to sicer ni nekaj dobrega, ne jemljem pa to kot slabo. Velikokrat sem že pokazala več kot povprečne stvari in pustila nepozaben vtis, je pa res, da to počnem na malce mirnejši način. Sem bolj tiha (dokler me ne spoznaš) in včasih malce odmaknjena, kar vem, da je veliko ljudem verjetno čudno, ampak takrat se pri meni rojevajo ideje. Vse to seveda ne pomeni, da ne znam timsko delati, več kot nasprotno, a ko delam zase, se odmaknem v svoj svet, ki je drugačen in moj.

Vedno znova si govorim, da moraš v življenju delati tako in tiste stvari, ki te osrečujejo. Seveda se je potrebno prilagajati drugim, ker tako deluje ta svet, a nikoli ne smeš izgubiti svojega fokusa, želj in ciljev, ki jim želiš slediti. Eden od teh je služba. Ko gledam ljudi, ki delajo po nekaj 10 let v službah, kjer opravljajo ene in iste naloge vsak dan ter nimajo možnosti napredovanja, ob tem pa so nesrečni, me kar stisne pri srcu. Pa to ne pomeni, da so nesposobni, mogoče se jim ni dalo poiskati nove službe, mogoče so se znašli v napačnem obdobju, niso imeli možnosti, da bi šli v šolo, ki so si jo želeli ali kaj tretjega. Konec je isti, čeprav verjamem, da lahko vsak od nas počne tisto, kar ga veseli. Brez izjeme. Sploh, če si še otrok in takrat slediš svojim sanjam. V zadnjem času je nadvse popularno jamranje, kako tako nič ne moremo, ni služb, vse je v k****. Ja, res je, da je slabše, kot je bilo, je pa tudi nekaj takih zgodb podjetnikov, ki so ravno ta čas izkoristili za nekaj posebnegam uresničili svojo idejo in uspeli. Prav tako ne razumem ljudi, ki po nekaj let ne najdejo službe. Mogoče živim v sanjskem svetu, ker jaz sem v zadnjih nekaj letih jo našla, res pa je, da nisem doma čakala na oglase, ki bi mi bili pisani na kožo, ker takih je malo. Lahko pa sam pri sebi razmisliš, kaj bi rad počel in najdeš ali ustvariš tako službo. Pomembno je le, da si drugačen od ostalih. Nekaj takega zopet čaka tudi mene v naslednjih mesecih, ko bom ponovno iskala službo, le da bo tokrat takšna, kot si je jaz želim. Ko se pri lastnih željah nekajkrat opečeš in jih potiskaš na stran, čeprav veš, da nisi srečen, te to pripelje do bridkega konca – ali službo pustiš ali jo izgubiš ali pa se smiliš sam sebi, ker moraš početi nekaj, kar ti ne ustreza.

Življenje je le eno in zakaj bi počeli nekaj, kar nas ne osrečuje? Vedno znova si govorimo, da je treba vsak dan izkoristiti kot da je zadnji. No, torej? Vsak dan se najde vsaj nekaj časa, da damo v svoj mozaik vsaj en košček nečesa, kar nam je pri srcu. Jaz sem na dopustu, ampak vsak dan pišem blog. Ker mi je to eden izmed najljubših hobijev (in morda celo nekoč poklic) in ker me prisili, da tudi iz najmanjših detajlov v dnevu lahko sestavim zgodbo. Misli, idej in traparij, ki jih imamo zgolj v glavi, ne bo nihče opazil. Moramo jih dati v svet, čeprav se včasih bojimo.