Knjige so zame poleg glasbe še en ‘kraj’ kamor lahko pobegneš, ko si dobre ali slabe volje. Prepustijo te domišljiji in te popeljejo v kraje, ki si jih lahko skozi oči avtorja vseeno predstavljaš po svoje. V osnovni in srednji šoli sem prebrala ogromno knjig, odkar sem na faksu pa se je žal ta vnema malo zmanjšala. V zadnjih parih letih sem bolj kot kaj drugega prebirala strokovno literaturo povezano s službo, kar je, če te stvar, ki jo delaš, veseli, zanimivo. Napram knjigam za faks … o bože … no pustimo to :).

Najljubša knjiga mojega otroštva je bila po moje 5 prijateljev. Mislim, da sem prebrala vse, pa ne samo enkrat. Nekaj let nazaj so me navdušili nad knjigo K*** gleda, ki sem jo kupila in prebrala ene trikrat. Pred časom pa sem tudi jaz zapadla v 50 shades of Grey manijo. Čeprav naj bi bila to knjiga za … hmm … kako že … nej* mamice? mi je bila, priznam, všeč. So pa mnenja deljena in mislim, da ne obstaja nevtralnih mnenj o tej knjigi – ali ti je zelo všeč ali ti pa ni. Zadnje dni pa se bere Dekle z zmajskim tatujem, ki jo tudi zelo priporočam. Film sem že pogledala in ker imam spomin kot zlata ribica, je branje knjige v čisti užitek, ker se spomnim bolj malo.

Še vseeno pa vedno prisegam na prave knjige, torej tiste, ki jih lahko z vsemi 600 ali koliko pač že stranmi primeš v roko in z oslinjenimi prsti listaš po straneh. Res je, da so digitalne bolj priročne, zato bi tudi kakšen Kindle prišel zelo prav, a za tisti pristen občutek branja je papir še vedno ena a. Raziskave kažejo, da se človeški spomin iz leta v leto krajša – za to so predvsem krivi tudi računalniki – neizogibno dejstvo verjetno je, da veliko otrok raje igra igrice ali visi na Facebooku, kot pa da bi sedeli v viseči mreži doma na dvorišču in se prepuščali domišljiji. Ko smo mlajši, tudi včasih ne cenimo knjig tako kot bi jih morali. Predpisana literatura je včasih dolgočasna in otrok ne pritegne – po eni strani verjetno zato, ker seveda, vsak ima svoj okus, po drugo strani pa menim, da bi lahko izbirali bolj zanimive knjige, ki bi navdušile večje število ljudi. Naša generacija je imela na maturi Menuet za kitaro, ki, če se prav spomnim, večini ni bila pretirano zanimiva, da ne govorim o brezveznem bunjenju staršev, kakšne knjige morajo njihovi otroci brati, ker je vsebovala nekaj odlomkov povezanih s spolnostjo – dragi starši, vaši otroci pri 18 še kako vejo, kaj je to seks. Če tega še niso počeli, so pa o tem vsekakor brali, tako da take it easy :).

Tudi na morju je nadvse fino prijeti v roke knjigo, ko se najde vsaj tiste pol ure časa in miru, ko lahko pobegneš nekam, kamor hočeš ti. Pa seveda vsi članki za izpite in magistrske, huh … no, se ne bom preveč hvalila, kako smo pridne ;).