Ustvariti nekaj povsem novega in še nevidenega, v poplavi vseh informacij in ob dejstvu, da lahko nekaj podobnega najdemo v nekaj sekundah (ker želimo videti podobnost ali pa ta dejansko je prisotna), je danes morda še težje kot kdajkoli prej.

Ena od lažjih stvari danes, predvsem zaradi razvoja spleta, pa je poiskati podobne ideje, ki že obstajajo – ne z željo po kopiranju, ampak ‘le’ poiskati navdih. Ko najdeš tisto nekaj, kar te navduši, bi seveda sam naredil podobno in še boljše. Ampak, kako prepričati možgane, da ne bodo premikali miške v istih potezah, kot so to naredili  tvoji ‘vzorniki’? Težko, ker se včasih sploh ne zavedamo, da to počnemo in ko je stvar končana, pride do nas tretja oseba, ki nam reče ‘tole je pa ful podobno, dj stari no …’.

‘Danes mam cajt, cajt je pa dnar’ pojejo Mi2 (ja, seveda bom priznala, da sem skopirala vrstice), a žal je časa danes vse manj – no, dan je in vedno bo imel 24h, ampak za naše delo, kakršnokoli že je, so naročniki pripravljeni plačati manj kot včasih, rezultati na koncu pa morajo biti vseeno dobri, boljši, najboljši. Zato nimamo časa parlamentirati tja v tri dni in naredimo nekaj brez tehtnega premisleka, skopiramo (podzavestno ali pa ne), poslušamo druge, ki nam govorijo, kaj naj naredimo in podobno.

Zgoraj je opisana marsikdaj realna situacija, čeprav se z njo ne strinjam. Vsak, ki želi ustvariti nekaj novega in nekaj, na kar bo iskreno ponosen, potrebuje zato dovolj vzpodbude, motivacije in ja, tudi časa. Tudi sama včasih sedim pred praznim zaslonom in ne vem, kaj naj napišem. Ker iz nič ni nič. Potem se spravim narediti malo podrobnejšo raziskavo o stvari, ki jo želim napisati, jo obrnem na glavo, počez in podolgem, potem pa gre. Pa  koliko blogov je ostalo v osnutkih, ker nisem vedela, kako jih končati. Še vedno pa zagovarjam, da je bolje ostati tiho, kot pisati bedarije.

Ko sem razmišljala, zakaj nekateri kopirajo stvari, pa tukaj nimam v mislih več podzavestnega kopiranja, sem se vprašala, če res v določeni točki življenja, denar postane tako ključen faktor, da pozabiš na svoje vrednote? Normalno, preživeti je treba, ampak, kako se lahko sploh kdaj hvališ z uspehom, če nekaj nisi ustvaril sam? Težko je doseči originalnost in seveda, da se na vseh področjih življenja pojavljajo podobnosti, sploh, če jih vidimo pri drugih, pri nas samih, pa ne – morda si ne želimo priznati, ali pa smo res tako globoko z glavo zakopani v pesek, da ne vidimo in ne slišimo ničesar drugega. In če se spet vrnem na začetek – zanima me, kdaj ti pride v kri, da lahko kopiraš brez slabe vesti? Ker si sam brez idej in se (v prenesenem pomenu) rad hvališ z idejami drugih? Ker si totalni materialist ter ti veliko ni več dovolj in hočeš še več? Ker se res enostavno ne zavedaš, da kopiraš? Ampak v tej fazi, ti to prej ko slej povedo drugi in vse se da še nadgraditi in spremeniti.

Vem, da živim v sanjskem svetu, kjer je novim idejam namenjeno veliko časa. In čeprav dostikrat ni izvedljivo, da bi ga realizirali, nas ravno to ohranja žive.