Danes ni pa nič zastonj, pravijo. Ja, seveda. Prva misel, ko slišim besedi delati zastonj, je tista povezana s službo, prakso in nabiranjem izkušenj. Ja, da nabereš izkušnje, moraš včasih tudi kaj narediti zastonj ali pa za nek minimalen denar, ki ti ne pokrije niti 14-dnevnega prehranjevanja na študentske bone. So prakse, ki včasih niso plačane, so podjetja, ki ti ne plačajo uvajalne dobe, čeprav vsi vemo, da en mesec ni niti približno dovolj, da nekoga oceniš kako dela v pravih razmerah, tri mesece ti pa (upam da) nihče ne bo delal zastonj in so tisti, ki ti rečejo, da bodo plačali, pa ti ne in se lahko v marsikaterem primeru obrišeš pod nosom in prekleješ še vso njegovo familijo v levem in desnem kolenu. Ja, en mesec ni dovolj – zato neplačana praksa ne prinese dovolj izkušenj, da jih lahko kompenziram z mojim časom. Je pa morda dovolj, da ugotoviš, da ti kakšna stvar ne leži, kar pride zelo prav na poklicni poti. Vsekakor pa vem, da je delo zastonj vseeno ena velika priložnost – spoznaš različne službe, ljudi, tudi, če že samo stojiš in poslušaš, pa nič ne delaš, je veliko vredno. Prideš lahko v podjetja, kamor drugače s plačanim delom ne bi. A kje se to vse konča? Pri preživetju. Sama si ne morem privoščiti dela zastonj, ker si moram z nečim plačati stanovanje in tekoče stroške. Ne, starši nimajo denarja. V nasprotnem primeru bi se morda odločila za tako vrsto nabiranja izkušenj. In če bi imela dovolj denarja, da bi si lahko privoščila enomesečno zastonjsko delo in pri tem spoznala ljudi, ki jih želim spoznati in so praktično moji idoli – z veseljem.

Podjetja so postala vse bolj pohlepna. Za en projekt na natečaj povabijo en kup agencij, da jim pripravijo razdelane ideje, na koncu pa izberejo in plačajo le eno. A se sploh zavedate, koliko dela zahteva priprava projekta? Tisti finiš, ki pride po zasnovi, je le še … finiš. Da ne govorimo o tem, da marsikdaj ne izberejo nobenega. Ker nobena ideja ni bila ok. A čez dva meseca ti med nedeljsko večerjo pade sendvič na kolena, ker vidiš TV spot, ki je mešanica večih idej, tudi malenkost tvoje. Problem je le ta, da je natečajev toliko, da včasih nimaš druge izbire, kot da se vsaj kakega udeležiš. In včasih celo zmagaš in si vesel kot radio, pa poglej ga zlomka – imel boš za plače. A še vseeno je to prekleto narobe. Če z nekom ustvariš dobro sodelovanje in tesne odnose, lahko ustvarjaš dobre projekte in ne potrebuješ natečajev in 32 idej med katerimi se tako ali tako težko odločiš.

Včasih pa smo dobrodelni, vidimo nekaj dobrega v slabem in skušamo rešiti svet. Ali vsaj posameznike. A pomoč drugim konec koncev ni delo zastonj, kajne? Nekaj takega tu in tam pride prav – za dušo. Če je nimaš, potem tega pač ne delaš. Škoda edino, da te tudi pri takem delu včasih zaustavi država s svojimi strogimi omejitvami in davčnimi predpisi. Ker potem ne samo da delaš zastonj, delaš v velik minus.

Ne maram izkoriščanja in goljufov. Pa jih je tako prekleto veliko. Boš delal/a 14 dni zastonj, da malo vidimo, potem za 3h na uro še dva meseca, da lahko preživiš, a ker po enem mesecu in pol ugotoviš, da je tvoj šef navadna baraba, ti ne plača nič. Vsekakor zagovarjam to, da te vzamejo v službo z nekim namenom in ker verjamejo, da lahko počneš to, za kar so te najeli. Če tega ne znaš, naj te naučijo, če se jim to ne da, naj vzamejo nekoga, ki zna. Če nimaš denarja, ga nimaš in delaj sam, da se pobereš oz. propadeš.

Naš čas je podcenjen. Zelo narobe.