Svet je poln portalov, ki nam krajšajo prosti ali pa tudi delovni čas. Hočete ali pa nočete priznati, verjetno ni nikogar izmed nas, ki ne bi vsaj tu in tam poškilil na kakšnega in prebral novice, ki, kot nekateri pravijo, prej pospešijo prebavo, kot pa možgane. To, da pišejo za ljudske množice o tem, da se Domen Kumer seli v Avstrijo s svojimi starši, da na slikah prepoznavamo ritke slavnih, objave o uriniranju poštarja pred vrati Luka Osborna in še bi lahko naštevali, v bistvu morajo biti. Ja, morajo biti. Množice je treba nekako zabavati. Če tega ne želiš brati, ne odpiraj takih portalov. Pika.

Kje pa meni naraste pritisk do plafona?

1. Ne objavljaj nepreverjenih informacij.

Če bi nekdo recimo na Twitterju zapisal naslednje (in če predpostavljamo, da je Janez Novak zelo znana osebnost): “Danes zjutraj je v neraziskanih okoliščinah umrl Janez Novak. Našli so ga pred domačim pragom.”, bi to karseda hitro pograbili novinarji in o tem bi se pisalo. Seveda ne vsi, a našli bi se mrhovinarji, ki jim je edini cilj napolniti naslovnice. Je kdo preveril, kdo je bil lansko leto pravi dobitnik sedmice, preden so bili portali polni novice o tem? Odgovor je znan.

2. Piši zgodbe.

Ljudje smo navdušeni nad njimi. Lahko si novinar, lahko pa si tudi NOVINAR. Tisti, po katerem ljudje hrepenijo in za katerega ljudje vstanejo tudi v soboto malo prej, ker vedo, da bo v časopisu spet zanimiva zgodba. Takšen novinar, ki piše dobre, preverjene in pozitivne zgodbe. V vsaki stvari se da najti pozitivizem in nekaj več – preteklost, ideje in prihodnost.

3. Slovnica, slovnica. Pike, vejice, sklanjatve, korekture.

Če si novinar, predpostavljam, da slovnico obvladaš. Če svetu p(r)odajaš zgodbe, jih moraš p(r)odajati kredibilno in pravilno. Vsekakor se zgodijo napake, a nikoli ne bom razumela površnosti – prevečkrat se zgodi, da se narobe zapišejo naslovi, stavki so dobesedno zlepljeni skupaj in tako naprej. Delam tudi jaz napake? Absolutno. Mi manjka nekaj vejic in so tam, kjer ne bi smele biti? Se zgodi. Tudi pri meni se morda ne bi smelo, a se tolažim s tem, da za mano ne stojijo podjetja, ki v svoj oglaševalski proračun dobivajo miljone in dejansko plačujejo ljudi, da pišejo.

4. Zakaj večinoma psevdonimi?

Tega dela nisem nikoli razumela – zakaj se veliko novinarjev podpisuje z A. J., M. G., J. L.? Je tako narekovano s strani uredništva, je takšna politika portalov in časopisov ali pa se novinarji za to odločijo sami? Zakaj ne izdaš pravega imena, če pišeš kar hočeš?

5. Konsistentnost.

Aha, še na eno hecno zadevo sem se spomnila. Na poti v in iz službe moram zamenjati trolo – na eni sem pred dnevi prebrala tak horoskop, na drugi pa drugačnega. Saj ne, da mi je to ključnega pomena, ampak konsistentnost ne škodi. Nekateri pa v horoskop verjamejo in težko je, če se na minute menja celo znotraj istega medija.

Ljudje smo zelo naivni in slepo verjamemo zgodbam, ki nam jih prodajajo drugi. Predvsem znane časopisne hiše in portali. Zato ste vi, ki sedite na novinarskih stolčkih, odgovorni, da mi beremo stvari, ki so dobre in predvsem resnične. Tu ni debate. Lahko prenesem rumeni tisk, ker ga tudi sama iz dolgčasa ali zabave včasih preberem in j* ga, pač me povečane prsi Saške Lendero spravijo v smeh, če si jih je le resnično povečala. Ne prenesem pa laži. In verjetno tudi nihče izmed vas ne.

Sama zelo rada pišem, a verjeli ali ne – raje ne bi nikoli več, kot da bi morala za nekaj evrsko urno postavko polniti portale z vsem pomembnim in nepomembnim, kar se zgodi na tem svetu. Upam samo, da takšnega pisanja ne učijo bodočih diplomiranih novinarjev.