Creativity boos… killer

Približno pet let nazaj, v tretjem letniku faksa, je bila prelomna točka, za katero takrat še nisem vedela, da bo zaznamovala začetek moje nadaljnje poklicne poti. Predmet trženjsko komuniciranje, ki je bil daleč najbolj zanimiv od vseh ostalih, kako tudi ne, saj smo morali za prihajajočo novo podobo Cockta stekleničke pripraviti trženjsko-komunikacijski načrt, čeprav se takrat večini ni sanjalo kaj točno bomo počeli, vedeli smo le, da se lahko spomnimo nekaj novega. Pri istem predmetu nas je obiskala tudi Ana Ivandič, kreativna direktorica iz Formitasa, ki je razlagala kaj počne in kako je ona začela svojo pot v oglaševanju. Že takrat sem si rekla ‘tudi jaz bi delala v agenciji’.

Dve leti kasneje, ko sem iskala svojo prvo ‘pravo’ službo (še vedno v narekovajih, ker je šlo za študentsko zaposlitev), sem bila trdno odločena, da tudi bom delala v agenciji. In sem. Slabi dve leti. Ko so me na razgovoru vprašali, zakaj si to želim, odgovora nisem poznala, vedela sem le, da želim poiskusiti. Tudi po prekinitivi delovnega razmerja v tej službi, sem s še večjo željo po agencijskem delu tam tudi nadaljevala.

Marsikdo pravi, da je oglaševanje mešanje megle. Siljenje ljudi k nakupovanju nečesa, kar ne rabijo. Govori se o tem, da podjetja dajejo enormne zneske agencijam, ki se marsikdaj ne spomnijo nečesa novega, ali ponudijo rešitev, ki naročniku ne prinese željenih rezultatov. Nekaj od tega je res, veliko pa ne. In v čem je čar dela v agenciji? Kaj je tisto dobro, ob čemer pozabiš, da v agencijah ni urnikov od 9ih do 5ih in je služba, ki jo moraš sprejeti kot življenjski stil? Ali kaj je, bolje rečeno, bilo dobrega?

Časi se spreminjajo in tako kot drugje, se tudi ali predvsem na trženjskih področjih režejo budgeti, temu primerno pa so svojo organizacijsko strukturo morale prilagoditi tudi agencije. Soočamo se z izzivom, kako organizirati delo, da bodo zadovoljne vse strani – zaposleni v agenciji, naročnik in lastniki. Eden po mojem mnenju najboljših zapisov, na katerega se spomnim skoraj vsak dan, je MMova kolumna Gala Erbežnika, v kateri med drugim pravi: “Skrajševanje dopustov in podaljševanje delovnega časa je postalo povsem običajno. Iz ustvarjalne obrti so nastale švic fabrike. Seveda z vsemi mogočimi nadzori učinkovitosti in natančnim merjenjem časa, ki ga zaposleni porabijo za svoje delo. Le resnična kakovost in ustvarjalne delovne razmere nikogar več ne zanimajo. In to v panogi, ki naj bi slovela ravno po razmišljanju izven okvirov ter sproščenem vzdušju.” Ker sem po izobrazbi ekonomistka, brez oklevanja razumem finančno plat ocenjevanja – če ni dovolj projektov ali se ti ne zaključijo v pričakovanih rokih, ni denarja, ni dobička. Na dolgi rok, lahko to vsekakor pripelje do težav – do takšnih, zaradi katerih je marsikatera agencija že zaprla svoja vrata.

Kreativnost_simona gobec blogA kaj omejevanje pomeni kreativcem? Tudi sama sem bolj kot v svetu striktnih pravil in urejenosti, ‘razštelana’. Ena excel tabela ali pogodba med delom, ki zahteva čisto drugačen način razmišljanja, razbije sproščenost. In v takšnih trenutkih se vprašaš – kaj sploh je kreativnost in kako priti do idej? Vsekakor se strinjam, da je kreativnost nekaj, kar ne pride kar samo po sebi, ampak moraš za to garati. Ideje se lahko domisliš pod tušem ali med tekom, lahko pa zanjo švicaš ob listu papirja. A za eno in drugo, rabiš pravo vzdušje. Morda je to ekipa, s katero prideš do cilja, lahko je to najljubša glasba, film, mir, drugačna situacija, zavetje doma ali pa klopca v parku. Ideje vse prevečkrat jemljemo za samoumevne. Brez novih idej ni napredka in največja napaka so podjetja, ki idej ali tistih, ki jih podajajo, ne cenijo. Vsaka ideja pride od nekje, a ne sama od sebe (čeprav včasih mislimo, da nam je padla z neba, a vsekakor je posledica nečesa), ker potrebuje razvoj, potrebuje, da jo večkrat prespiš, nadgradiš in morda obrneš na glavo – šele potem lahko najde tisto pravo pot do uspeha. A kaj, ko za to marsikdaj zmanjka časa (jebiga, čas je vedno izgovor). Po eni strani nate pritiskajo naročniki s kratkimi roki, po drugi strani sami nimamo dovolj časa, ker je določen projekt eden izmed mnogih, po tretji strani se bojimo – naročniki se bojijo novosti, čeprav si jih želijo, mi pa se bojimo naročniku predstaviti nekaj novega, ker vemo, da bo to težko sprejel, s tem pa smo spet izgubili ogromno časa, ker moramo projekt začeti znova. Tako delamo nekaj, kar moramo, ne pa nečesa, kar si resnično želimo. Velikokrat, a hvala bogu ne vedno. Še so naročniki, ki jih spoznaš tako dobro, da ti resnično zaupajo in pustijo proste roke in naročniki, ki imajo jajca. Takrat se šele rodijo najboljše ideje. Logika, da morata biti naročnik in agencija na dveh polih, je popolnoma zgrešena, a vseeno se tu in tam obnašamo, kot da smo nasprotniki, čeprav ustvarjamo za isti cilj. Omejevanje v nobenem primeru ne prinese nič dobrega.

Sprašujem se, kam nas peljejo nove strukture in kako organizirati delo, da ob vseh mogočih opravilih, pritiskih in po vrhu vsega nižjih budgetih ustvarjati novosti, drugačnost, odštekanost? Sprašujem se, če je kreativno in po svoje sproščeno delo, ki smo ga poznali nekaj let nazaj, danes le še utopija in se moramo v tistih trenutkih, ko ga lahko na pravi način doživimo, nahraniti za vse ostale trenutke, ko včasih delamo le za to, da delamo? Mogoče le mi napačno doživljamo situacijo ali pa se moramo enostavno sprijazniti, da tako pač je? Je čas ali ni čas za revolucijo?

In še moj odgovor na vprašanje – kaj je čar dela v agenciji? Vznemirljivost in ustvarjanje. Niti en dan ni podoben drugemu. In včasih  lahko spreminjaš stvari na bolje. Naročnika pripelješ do željenega cilja, če je ta cilj plemenit, je veselje še toliko večje. Ne gre samo za številke, bolj kot za številke, gre za ljudi. Za ljudi, ki svoja življenja posvetijo razvoju podjetij in blagovnih znamk, za dobre namene in učenje. Kako iz nič ustvariti nekaj, kar poznajo vsi? Kako približati projekt otrokom, ki bodo brez slabe vesti, nevede, učili druge? In v vsakem poklicu so najpomembnejši ljudje. Ne številke, ne blagovne znamke – brez ljudi, tudi teh ni. Če delamo za ljudi, bomo zmagali, če delamo za številke, bomo propadli, ker izgubimo namen.

Zato vedno delajte za ljudi – v prvi vrsti pa zase. To so iskre, ki dajejo vsakemu poklicu čar. Plača je, a se zapravi, nagrade dobiš, a zbledijo. Ko zaspiš, ko se zbudiš, ti v srcu ostane le eno – tisto dobro, kar si naredil za drugega – pa tudi, če je bil ‘le’ nasmeh. A ko potegnemo črto, so najpomembnejše polne denarnice. Brez njih pač ne gre, ali pač?

Advertisements

3 thoughts on “Creativity boos… killer

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s