‘Normalni’, lahko bi rekla dolgočasni trenutki v življenju, bi morali biti le pavza med vsemi ostalimi, presunljivimi, razburljivimi in vzburljivimi, takimi, ki nas sezujejo, takimi, zaradi katerih zjutraj ne vstanemo, ampak skočimo iz postelje, takih ob katerih se deremo od veselja in takimi, zaradi katerih enostavno hočemo živeti. Vsak dan več, vsak dan še.

Dve vrsti ljudi sta na svetu. Tisti, ki jamrajo in tisti, ki ne. Največji hec pa je v tem, da tudi, če bi dva imela identično življenje, bi lahko bil en nadvse srečen, drugi pa depresiven in na robu skoka s srednje visokega bloka v Ljubljani.

Vsak od nas mora v življenju najti tisto, kar ga vzburi. Pa ne govorim o seksu, no tudi :), ampak o čemerkoli ob čemer se nam naježi koža in o tistih stvareh, ki bi jih počel znova in znova in znova in … z veseljem, z navdušenjem.

Marsikomu je npr. poklic čistilke izpod časti, drugi pa to opravljajo s ponosom in veseljem in prav je tako. Enim je blazno nezanimivo prelagati kupe papirjev, drugi pa so najboljši prelagalci na svetu. Eni so blazno srečni direktorji, drugi pa tečni in zagrenjeni. Enim je služba zanič, pa imajo hobije, ki jih osrečujejo … eni se smejijo kmetom in so sami kmeti, drugi pa uživajo ob čohljanju koz in domačih na oko pečenih jajčkah.

Iz dneva v dan bolj opažam, kako je pomembno, da si v življenju najdemo tisto nekaj, kar nas blazno osreči. Jaz sem na primer tale moj blog kar lep čas preveč zanemarjala, ko sem se pred časom vprašala (večkrat se namreč globoko pogovorim sama s sabo), zakaj ga ne pišem večkrat, če mi je pisanje v užitek in če me radi berete? Poleg tega, pa mi je od vedno pisana beseda šla lažje od izgovorjene. Druga stvar so fotke. Eno leto nazaj ni minil skoraj en dan, da ne bi prijela v roke fotoaparata. Šibale so ideje, čisto osebni foto projekti(či), fotkanje za druge … danes, se komaj pripravim do tega, da posnamem kaj s čim drugim kot s telefonom. Ko pa, me to spet blazno osreči.

In potem se vprašam – ‘Simona, pa ka se je zgodil s tabo?’

Še vedno je moja želja in moj cilj, da bo nekoč pisanje tisto, ki mi bo prinašalo kruh. Veliko švica in živcev bo še potrebnih, ampak vem, da bom nekoč prišla do tja. Z odkritostjo in brez dlake na jeziku (ok, mogoče s kakšno), ker se je to še vedno izkazalo za najboljšo rešitev. Ko si v določenih trenutkih v življenju pripravljen izpustiti iz rok marsikaj pomembnega za tistih nekaj trenutkov zaradi katerih se res splača živeti, pa naj bo to v službenem ali zasebnem življenju, kjerkoli in kadarkoli, samo najti moram(o) tisto nekaj.

Pa zato, da moji koraki ne bodo počasni, da bodo ustnice spet v krčih smeha.

Kaj bo jutri ali pojutrišnjem nastalo iz tega, ne vem, kaj bo pa čez leto, dve ali tri, pa vem zagotovo :).

Nazadnje, a niti malo manj pomembno kot vse zgoraj napisano – hvala vsem, ki ste z mano tudi v tistih obdobjih, ko nisem jaz.