Vsi o njem govorimo, to delamo, a smo ob tem neučinkoviti.

Med tem, ko si lakiraš nohte na nogah in gledaš 2. tek ženskega smučanja, verjetno še kuhaš kosilo. In med tem, ko odpisuješ na službene maile, se pogovarjaš s sodelavko ter razmišljaš kako boš do konca speljal en tretji projekt, ki nima veze ne z mailom, ne s pogovorom s sodelavko.

Štala.

Če so naša opravila rutinska in ne zahtevajo večjega možganskega napora, potem je vse ok in multitasking funkcionira. Zato se še vedno lahko pogovarjamo po telefonu in med tem brez slabe vesti zlagamo perilo. Ali pa poslušamo instrumentalno glasbo in beremo (ker tekst in zgolj zvok vplivata na različne del možgan). Problem je, če želimo naenkrat opravljati kompleksnejše naloge. Že udeležba na sestanku, med katerim odpisuješ na maile ni učinkovita, čeprav se nam zdita poslušanje in tipkanje popolnoma lahka, ampak razen če ne gre za tipkanje po nareku, sta skupaj lahko neučinkovita.

Multitasking naj bi celo povzročal depresijo ali razdražljivost. Ja, včasih se ob tem res počutim kot lev. In če tako pomislimo, nam v resnici precej škodi – stvari delamo dlje, veliko od tega kar delamo, pa si sploh ne zapomnimo.

Zato:

– na kavi s prijatelji naj telefon ostane v torbici (me included :)),

– delajte eno stvar naenkrat; če odpisujete na maile, odpisujte na maile, če delate kaj drugega na računalniku, mail izklopite (če vas eno uro ni, se svet ne bo podrl),

– nikar, nikar, nikar ne voziti in telefonirati istočasno; ja, sedaj ste zavili z očmi, ker to je res nekaj najbolj samoumnevnega na tem svetu in to vi že veste, aha :),

– pustite možganom vsaj nekaj minut, da lahko ‘u izi’ preklopijo iz enega opravila na drugega.

V teoriji se vse sliši tako lahko, v praksi pa meni, sploh zadnje čase, ne uspeva. O tem, kako se je naš spomin poslabšal v zadnjih letih, sploh na račun interneta in sodobne tehnologije, pa sem nekaj besed zapisala že TUKAJ.