Ko se zbudiš lačen. Ko zaspiš lačen.

Upam, da vas čim manj oz. nihče od vas ne ve, kako se je zbuditi lačen in kako je zaspati lačen. Pa ne takrat, ko se ti ne da narediti zajtrka ali ko nimaš časa dati nekaj vase. Govorim o primerih, ko nimaš niti toliko denarja, da bi si lahko privoščil osnovne obroke.

V zadnjem času lahko spremljamo ogromno akcij, ki se zavzemajo za to, da bi otroci, katerih starši ne morejo plačevati kosila v šoli, le-tega imeli. Vsi pa vemo, da če nekdo nima za kosilo za otroka, nima za kosilo zase, nima za oblačila, nima mogoče niti za streho nad glavo.

Čeprav tudi sama nisem nikoli živela v razkošju, sem vedno imela vse kar sem potrebovala in tudi marsikaj, česar nisem potrebovala, pa so mi starši vseeno kupili ali pa si sedaj, ko si že nekaj let služim denar, kupim sama. Zato je nemogoče razumeti ali se vživeti v stiske ljudi, ki nas obdajajo. Kriza je po eni strani priložnost, po drugi strani pa žalostno obdobje za nešteto ljudi, ki so v tem času izgubili službo, ne morejo ali pa ne znajo najti nove. Kakorkoli in karkoli je že v ozadju, mislim, da v družbi kot je današnja, nihče ne bi smel biti lačen in vsi bi morali imeti vsaj osnovne pogoje za preživetje. Pa jih nimamo. In kaj lahko spremenimo? Tudi, če vsak od nas , ki imamo, daruje nekaj evrov, ki bi jih tako ali tako zapravili, za tiste, ki jih potrebujejo, situacija celostno gledano še vseeno ne bo rešena, lahko pa rešimo posameznike in jim ne samo polepšamo, ampak dobesedno omogočimo življenje. Prepričana sem, da si marsikdo od nas reče, da tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Pa lahko. Že če je samo en otrok več sit, je to korak naprej. Seveda ne moremo sedaj vseh prihrankov, ki jih imamo, dati tistim, ki nimajo, čeprav bi lahko. A vseeno lahko marsikomu pomagamo že z malenkostmi. Ko boste naslednjič v trgovini želeli kupiti stvar, ki jo pravzaprav ne potrebujete, lahko date ta denar na stran. Ko boste v decembru kupovali božična darila, raje parkrat premislite, če bi jih res. So sveče, plastični božički in šalice za kavo res potrebne? Zato, da vas ostali ne bodo postrani gledali, ko boste k njim prišli praznih rok? Če jim lepo poveste, da ste namesto 100 eur v darila, letos namenili 100 eur za tiste, ki so lačni, mislim, da vas bodo razumeli vsi. Če vas kdo ne bo, pa verjetno ni potrebno poudarjati, da z njim ni vse ok. S prijatelji namesto 2 eur za kavo, dajte 2 eur na kup in kmalu se bo nabralo za eno kosilo. Pa spet seveda bo nekdo rekel, kaj pa je 30 ali 40 eur, kaplja v morje. Tistemu, ki nima nič, je 40 eur bogastvo. V ozadju zakaj nekdo nima, je lahko marsikaj – takšne in drugačne stiske, tragedije in žalostne zgodbe.

Marsikaj je žalostno na tem svetu. Velikokrat se ne zavedamo, dokler nas ne doleti. Tudi jaz se dolgo časa nisem. Dokler nisem slišala zgodbo prvega otroka, ki v solzah pove, da je lačen. Da nima kosila, nima večerje, nima niti za malico. In potem se zamisliš. In mislim, da smo se v zadnjem mesecu ali dveh zamislili bolj kot kdajkoli prej, in prav je tako. Če se še kdo ni, je še čas, ker žal, te zgodbe se bodo pojavljale vedno. No, letos nimam skrbi, kaj kupiti za božična darila, ker bo denar šel drugam. Če pa že kupite kaj, kar ne rabite, kupite vsaj od domačih proizvajalcev in tistih, ki ustvarjajo zato, da imajo sami dostojno življenje ali tisti, ki ustvarjajo zato, da polepšajo življenje ne samo sebi, ampak tudi drugim. Nekateri okoli mene pomagajo že dlje časa, nekateri smo in še bomo – v službi in med prijatelji, z nekaj evri na mesec ali z oblačili, ki jih ne potrebujemo. Korak za korakom.

Naj bo žalostnih zgodb čim manj. In še enkrat – ne obupajte in ne mislite, da nekaj evrov na mesec, ki vam ne pomenijo nič, ne morejo nekomu omogočiti, da ne zaspi lačen. Hvala.

Advertisements

7 thoughts on “Ko se zbudiš lačen. Ko zaspiš lačen.

  1. Prav imaš, dandanes v naši državi ne bi smel nišče biti lačen. Pa saj ima vendar kdo idejo kako naj to zagotovimo, pravično do vseh ki hrano potrebujejo. Prepričan sem, da je hrane dovolj. Nekaj ne deluje tako kot bi moralo. Mi ne delujemo pravilno, ko imamo egoistično zapravljamo za nepomembne stvari in se tega ne zavedamo. Kaj 1 EUR za kavico, pa za sladico, drobnarije ne pomembne…. Naj nas kdo organizira.

  2. Ja, ampak tako deluje potrošniška družba. Seveda nihče ne pričakuje, da se bomo odpovedali vsem ‘sladkostim’ življenja, vsekakor pa si lahko odtrgamo vsaj del in namenimo drugim. Upam, da nam uspe.

  3. Se popolnoma strinjam. Sama opažam, da si vse preveč ljudi zatiska oči pred dejanskim stanjem. Ker po pravici povedano ne moreš biti vesel in dobre volje, ko bereš zgodbe lačnih otrok.
    Je pa še nekaj, ti otroci bodo enkrat odrasli in če jim bomo sedaj pomagali….

  4. Verjetno v nekaterih primerih res drži, da so otroci lačni. Ampak nerodno je, ko na dvorišču vidiš velik avto. Pa otrok ni popolnoma nič kriv. Verjamem, da nekateri živijo zelo, zelo težko. Kar se pa prispevkov tiče, ga dam samo še v roke. Najlepše OD imajo ljudje v karikativnih društvih, organizacijah in podobno. Tem organizacijam NE DAM, pa če se utapljajo! Pa koliko jih je, z zvenečimi imeni in pod krinko ropanja sodržavljanov. Mislim pa, da če se bo vlada obdžala, da bo tudi potrebno prevetriti prostvoljnost in doborovoljnost teh organizacij, ker takih lopovov ne najdeš zlepa!

  5. @Atos: ja res je, veliko je takšni organizacij, ki veliko sredstev pospravijo v svoj žep. Kar je seveda po eni strani tudi potrebno, da lahko delujejo, ampak naj vzamejo le toliko, da lahko normalno delujejo, ne pa da na ta način služijo. Če koga tako poznaš, je najbolje, da se zmeniš osebno in pomagaš dobesedno iz roke v roko.

  6. Stvari ne bi rad pogreval. V teh letih sem veliko doživel, videl in okusil tudi na lastni koži. Ne bom govoril o stricih, ker v lopovščini obstajajo sistemi, ki ščitijo drug drugega. Seveda ne mislim celotnih organizacij, tu so izključno posamezniki. Ko na stvari opozoriš, si čudak, tečka, nervozneš in podobno. Kadar pomagam, so to angelska dela! Rad to počnem, v zadovoljstvo potrebnih pomoči in lastno zadovoljstvo! Tu me ne bo ustavil nihče. Zaradi tega se počutim svobodnega. Imam srečo, da sem upokojenec. Pokojnina komaj zadošča, ampak sem srečen i n zadovoljen. Srečen sem tudi zaradi tega, ker bomo vsi odšli. Jaz v miru, lopovi z obupnimi težavami in željo po ohranitvi tistega, kar je bilo pridobljeno na nepošten način…Pravijo da ni na svetu pravice? O ja, je, je! Vsi bomo odšli! In upam, da teh smrdljivih lopovov ne bom nikoli več srečal!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s