Heroin povzroča močno odvisnost.
Facebook povzroča močno odvisnost.
Čeprav je ti dve stvari težko primerjati, obe povzročata odvisnost. Zakaj hodimo na Facebook? Zato, da vidimo kaj počnejo naši prijatelji in če imamo kak nov lajk ali komentar. Zakaj objavljamo nove profilne fotografije (čeprav so posnete v ogledalu kopalnice)? Ker želimo, da jih ostali polajkajo in pokomentirajo, mi pa bomo s tem dobili potrditev. Zakaj si veliko ljudi izbriše profilno sliko, ker ima samo dva lajka, prejšnje tri pa so jih dobile po najmanj 16?
Nekaj zanimive statistike:
– Internetni odvisniki naj bi imeli 10-20 % manjše možganske predele namenjene govoru, spominu, motoričnim sposobnostim itd. (se sploh ne čudim, tudi sama imam včasih spomin kot zlata ribica, par let nazaj je bilo drugače).
– Mimogrede, spomin zlate ribice traja 9 sekund, spomin internetnega odvisnika pa 8 (podatki za leto 2012).
– Povprečno število Facebook prijateljev je 229 (ouje, js jih imam več :P).
– Kitajska, Tajvan in Koreja so internetno odvisnost že označile za psihološko motnjo, leta 2013 bodo enako storile tudi ZDA.
– V povprečju preživimo pred ekranom 8.5 ur dnevno in le 20 min beremo dejansko ‘naprintano’ stran.
In ja, vsako obvestilo, ki ga prejmemo na internetu, lahko pomeni novo priložnost (zasebno, poslovno …), vsakič, ko se na obvestilo odzovemo, se nam dvigne raven dopamina in vsakič, ko dobimo spet odgovor, to zviša našo odvisnost, kar se lahko primerja z odvisnostjo od heroina, cracka in še celo vrsto drugih substanc.
(Vir: Mashable)
Podatkov je še več, a za približen oris bo dovolj. Skratka, odvisno smo. Vključno z mano, seveda. In zakaj se te odvisnosti ne poskušamo rešiti? Ker je preveč vpeta v naša vsakdanja življenja – službo, šolo, prosti čas. Seveda je mogoče, tudi brez računalnika in interneta se marsikaj da, ampak težje kot včasih. Ste se kdaj vprašali, koliko otrok si še sploh zna izposoditi knjigo v knjižnici? Koliko knjig preberemo? Koliko manj hodimo na kavo? Koliko manj se pokličemo? Tako kot kadilci vlečejo škatle cigaret iz žepov in so živčni, če ne najdejo vžigalnika, tako podobno vlečemo iz žepov telefone in preklejemo vse kar je možno, ko se nam sprazni baterija ter se sprašuješ ‘o šit, kaj bom pa zdej cel dan?’.
Takole, ko dejansko spravljam ta razmišljanja v pisano besedo, je res malo ‘bad’, kaj vse počnemo, kajne? Seveda se tudi jaz ne morem kar tako odpovedati digitalnim medijem, ker predstavljajo del mojega poklica in ker so fajn :). Že pa nekaj časa razmišljam o zmanjšanju uporabe družbenih omrežij v zasebne namene, ampak seveda, ker sem odvisna, to ni tako lahko narediti. Mogoče je pa danes pravi dan za začetek? Ah ne, morem pogledati koliko lajkov bo dobila moja objava ;).
SIMONA GOBEC 
Se popolnoma strinjam z napisanim in me veseli, da so še nekateri ljudje, ki se zavedajo nevarnosti Facebooka, ter (ne smemo pozabiti) ostalih tako imenovanih “socialnih” omrežij. Največji problem sam opažam v tem, da se starostna meja otrok, ki so na teh omrežjih znižuje…
Če je v mejah normale, je vse ok, dostikrat pa res ni. Nevarnosti pa seveda so, ampak če tako pogledamo, so povsod okoli nas, le da se v realnem življenju prej razkrijemo, na internetu pa nosimo maske in smo vsi ‘lepši’ kot v resnici.
Ja no… nevarnosti… Zaradi mene lahko twitter takoj ukinejo. Pa televizijo, pa radio, pa cajtnge naj prosim nehajo tiskat. Pa avte naj dajo prosim v topilnico, da se bomo spet vozili s kolesi. :)
Razvoj gre naprej!!! Ne vem, kaj bo čez deset let… Jaz sem bila recimo pred desetimi leti odvisna od korenčka. Res! Bilo je po mojem tretjem porodu in sem hotela na hitro shujšat, pa sem jedla korenček, ker je bil pač malo sladek. Želela sem si sladkarij. Bila sem odvisna od sladkega. In sem ga pojedla po dve kili na dan. Imela sem čisto rumeno kožo.
Potem sem pač nehala. Jaz sem imela raznorazne odvisnosti. Takrat pred desetimi leti sploh interneta nisem še imela. :roll:
Odvisen si lahko od marsičesa… recimo od dihanja. :) To je tako kot heroin. Te kar zadane. Probajte zajeti zelo veliko zraka na prazen želodec… In potem kar ne moreš nehat dihat. To počneš kar avtomatično. :D Bog je že vedel, zakaj je to naredil. Da ne bi pozabili. :)
Jaz zjutraj avtomatično prižgem računalnik in pogledam, če mi je kdo kaj komentiral na twitterju.
Odvisna sem od lepih besed… evo moje pesmice od včeraj:
~ music is my cocaine ~ words are my heroin ~ dance is my lsd ~ I am high as I can get ~ allow me to turn ~ till the end of world ~
Twitter mi pomeni okno v svet. :) Za zdaj. Kaj pa bo čez eno leto, pa ne vem. In se zaradi tega ne sekiram.
Facebook pa… to nisem jaz. To je preveč komplicirano in vzame preveč časa. Zame. Vsak si pač poišče svoj košček neba. :=)
Tudi mene niso interneti čisto nič motili do trenutka, ko sem ugotovila, da:
– motijo tok dela, ker ti vsako obvestilo zmoti koncentracijo,
– krhajo človeške odnose, ker gledaš kje kdo kaj kako objavlja, pa zakaj komentira onemu, pa zakaj ni meni lajkal ipd.,
– slabša jezik,
– in še in še.
Sklep: interneti so kul, samo uporabljati jih je potrebno v zdravi meri :)
Simona… samo še en dokaz, da ima čisto vsaka stvar dva konca. Jasno, da internet zasvoji. Jasno, da so otroci gor kot prilimani. Jaz moram svojega sina dobesedno zvleči stran ali pa mu izklopiti internet (ali televizijo), ker drugače ne bo šel…
Ampak… vse življenje se učimo. Jaz si življenja brez googla, brez youtube-a, brez twitterja itd. ne predstavljam več.
Grem pa skozi življenje popolnoma enostavno brez TV (ne gledam), brez radia (ne poslušam), brez cajtngov (ne kupujem) in brez telefona (ga ne uporabljam).
Kako pa bo čez en mesec, ne vem in me ne zanima. Tako je pač zdaj. :)