Ali povedano drugače: ni pomemben toliko prostor, kot ljudje, ki se v njem nahajajo.

Ne glede na to, če imamo čas ali ne, verjetno vsi cenimo hitro in kakovostno postrežbo, saj zanjo tudi dobro plačamo. Če bi se v tem trenutku rad kdo ‘izmazal’ z izjavo, da nekje je pa tako poceni, da se lahko kaj drugega spregleda, sori, cene si določaš sam, v kombinaciji s kakovostjo postrežbe seveda.

Med službo (študijem in še marsikaterim drugim opravkom) enostavno nimaš neomejeno časa, da lutaš okoli. Po navadi imaš časa pol ure, takrat lahko, tisti, ki imate to priložnost, skočite v raj menz ali do bližnjega najboljšega soseda, v boljšem primeru, pa si za kosilo vzameš eno uro in v miru zaužiješ svoj po navadi edini, dnevni topli obrok. In kaj v vsakem primeru pričakuješ? Dobro postrežbo. Meni osebno ni toliko pomemben prostor, v smislu opreme (seveda pa mora biti čisto in vseeno lično), kot sama postrežba. 100 ljudi, 100 okusov. In če sem malo bolj podrobna, kaj mi je pri postrežbi najbolj važno?

– Ne pusti gosta čakati. Ok, razumem, gneča je. Ampak vzame ti minuto, da obletaš vse mize in gostom rečeš: Dober dan. Se opravičujem, malo mamo gneče, bo za počakat. Ne pusti me čakat 5+ min. Toliko že počakam, če vidim, da je gneča.

– Glasen in nasmejan lep pozdrav. O, dober dan tudi vam. Pozdrav in nasmeh sta ključ do uspeha in sreče strank. Nič ne razveseli človeka bolj, kot topli, nasmejani, prijazni ljudje. Mogoče je to tako osnovna stvar, da se nekateri sprašujete, zakaj sploh omenjam. Žal, ne pozdravijo vsi, sploh, če vidijo, da si študent. V blagajno ponudnika pa steče kar cca. enako denarja, ne glede na to s kakšnim statusom pomažem krožnik.

– Če veš, da hrana ne bo kmalu, povej. Ok, razumem. En štedilnik ne more nahranit sto ust naenkrat. Lahko mi pa, če si vzamem čas za obisk določene gostilne/restavracije/kafiča, poveš, da ne bom čakala zgolj 15 min na kosilo, ampak pol ure, ker je res strašanska gneča. Opraviči se mi, ker to, da čakam tako dolgo za dnevno kosilo, enostavno ni normalno. Ok, tudi v tem primeru se bi marsikdo raz* in odšel pihajoč, tudi jaz bi se verjetno vseeno malo pritoževala, ampak hej. Opozoril si me, opravičil si se mi, kar oblaži nastalo situacijo, če se seveda ne ponavlja vedno znova.

– Pospravljaj mize. Res me ne zanima, kaj je jedel nekdo pred mano in koliko drobtin je raztresel okoli krožnika. Pospravi za njim. Razen, če se res kmalu ne usedem za nekom, ki je ravnokar na odhodu. Aja, če ponoči dežuje, je dobro obrisati mize. Sploh, če je ura že poldne.

– Iz glave mi povej, kaj imaš na dnevnem meniju. Ali pa ga nosi s sabo. Ne mi, da se ne da. Poznam gostilno po imenu Striček, kjer ti vsi natakarji znajo zrecitirat najmanj 10 jedi. Pa niso vsak dan enake!

– Opraviči se. Če padeš pri kateri od prejšnjih točk, uporabi dar govora in se opraviči. Oprostite, ker ste čakali. Oprostite, bom takoj. Oprostite, sem pozabil. Oprostite, vas smem vprašati, zakaj ste 3/4 hrane pustili, a ni blo v redu? A res, ni blo dobro. Ok, bom povedal kuharju, a bi mogoče kakšno sladico za po vrhu, na račun hiše? Ali pa – pijačo časti hiša. Ali pa – ne bomo vam zaračunali.

Verjetno sem še kaj pozabila, ampak, neverjetno, da nekdo, pa ne kar ena restavracija, za katero nihče ne ve, pade na vseh teh točkah. Današnje kosilo je namreč izgledalo takole: na kosilo pridemo okoli 12h, zunaj lep sonček, toplo, na mizah luže in listje od včerajšnjega deževja (odprto od 10h). Čakamo. Čakamo. Čakamo 15 min. Gremo vprašat, če lahko morda sami pobrišemo mizo, ker nas moti. Pride natakar s krpo, ki ne pozdravi, niti ne ve kaj je na meniju. Prinese menije in vodo v kriglih (ok, veliko vode smo želeli, to ni panike:)). Ne prinese menija dnevnih ponudb. Pride gospodična, ki nas bo stregla. Vpraša kaj bomo in ugotovi, da dnevne ponudbe nimamo, gre in čez 5 min prinese dnevni meni. Se odločimo in naročimo. Čakamo. Čakamo. Čakamo cca še pol ure, da prinesejo dve jedi od štirih, od tega je ena od dveh bila napačna. Opravičila ni. Čakamo. Čakamo še kakšnih 15 min, med tem ko jaz pojem (sem bila edina srečnica). Ker še nikjer nikogar, ne s hrano, ne z argumenti, se odločimo, da gremo. Plačam svoje kosilo. Edino ‘opravičilo’, ki je bilo izgovorjeno med tem ko je natakarica odhajala mimo mene: hrana se ne more tako hitro kuhat, je prevelika gužva, se opravičujem. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da tja ne grem več. Ena ura in pol za kosilo, ki ga sploh ni bilo, razen zame. Hvala, restavracija v Šiški, kjer lahko v sosednjih prostorih tudi bowlaš, za takšno postrežbo, ki niti ni poceni.

Kdo pa sicer ni najbolj zdrav, ima pa, vsaj po mojih izkušnjah, hitro postrežbo in zelo prijazne delavce?

Danes, so na račun slabe postrežbe drugje, postregli tri lačna usta več, kot bi jih sicer. Bravo.

Aja, pa še to: nezadovoljna stranka pove vsem, ki jih pozna + tistim, ki jih ne. Bože moj, si lahko zapomni to prosim vsak, ki dela s strankami, kjerkoli, kadarkoli? Pa pridobit novo veliko dražje kot vzdrževat obstoječe…basics.