Razlikujemo, nekateri boljše, nekateri slabše, se le v tem, da eni to uspešno skrivajo, oz. po domače povedano blefirajo, drugi pa malo manj.

Jaz spadam v to drugo kategorijo. Ne rečem, tudi jaz kdaj blefiram, imam pa eno zelo šibko točko in ta je, da se precej težko zlažem, sploh v živo, kar je pa seveda zelo dobra odlika, kajne :)? Pustimo ob strani, da se dostikrat začnem smejati, tudi, če govorim po resnici, kar me je včasih, sploh, ko sem bila še mlajša, dostikrat ‘porinilo’ v težave, ker mi starši enostavno niso verjeli.

No, fascinira me dejstvo, da nekateri praktično ves čas prodajajo meglo, mi pa jim slepo verjamemo. Kako drugače, saj včasih niti ne vemo, kaj je resnica, oz. mislimo, da je človek s katerim se pogovarjamo, odličen strokovnjak svojega področja, resnično pa morda še sam dobro ne ve, kaj počne. V petek sem bila pri zobozdravnici, ker sem imela pred nekaj meseci v zobu luknjo in me je od takrat do tega petka vsak mesec čakala menjava zdravila v zobnem kanalu. Čeprav me je še en teden nazaj v zobu zopet trgalo, ona pravi, da je zob zdrav in mi ga je zaprla. In jaz ji verjamem, ker ona pač šari po zobeh že leta, jaz pa o njih, napram njej, nimam pojma. Če grem k avtomehaniku je zgodba še slabša, ker nimam pojma kaj se dogaja pod pokrovom. No in v takih situacijah se prej ko slej znajdemo vsi. Vsi ne moremo vedeti vsega in ko pride do trenutka, ko moramo odločno povedati ali predstaviti neko stvar, mi pa ne vemo točno kako in kaj se lahko zgodi dvoje:

a) priznamo, da ne vemo in vključimo ostale, da nam pomagajo ali

b) suvereno povemo, kar vemo in da je to, kar vemo, vsekakor prav.

Če ostali okoli nas tudi ne vedo, se opcija b) izide. Ali pa tudi ne. Ali pa, če se vsi dejavniki poklopijo.

V nekaterih situacijah je suverenost vsekakor dobrodošla. Če sta dva ‘kolebnika’, lahko en s svojo samozavestjo pripomore, da se določena stvar izpelje. In to zelo dobro.

Kako pogosto pa vi blefirate?