Kakšni dve leti nazaj sem se prvič vpisala v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. Ne gre. Ni mi bilo všeč. Se izpišem.

Kakšno leto nazaj se ponovno vpišem v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. No, pa saj ni tako slabo.

Sprva sem bolj brala tvite meni zanimivih osebkov/brandov. Čivkala bolj malo. Na Twitterju je pač tako, da moraš biti malo bolj selektiven pri objavah kot na Facebooku, ker objave kot so “Ravnokar sem šla na WC in mi je zmanjkalo WC papirja.”, ki po navadi vžgejo na Facebooku, na Twitterju gladko padejo skozi, seveda spet odvisno kakšen je tvoj namen, koga spremljaš in kdo spremlja tebe. Ko si počasi gradiš bazo sledilcev z njim in sebi dobrimi tviti ugotoviš, da je stvar ne samo zabavna, ampak tudi in zelo koristna.

Če slediš ljudem, ki imajo podoben poklic ali interese kot ti, torej v mojem primeru oglaševanje/marketing, lahko na enem mestu izveš zanimive novice (linke do člankov), raziskave, podatke in kar me je v zadnjem času zelo presenetilo, tudi oglase za službo, ki jih drugje ni – torej jih zaposlovalci objavijo le na Twitterju, ker vedo, da jih bodo njihovi “kolegi” (zasebni in poslovni) delili naprej – tako se vsaj malo znebijo tistih, ki prošnje pošiljajo kamorkoli, tudi če nimajo niti malo potrebnih znanj.

Twitter je tudi odlično orodje za komentiranje vseh (ne)pomembnih dogodkov – volilnih soočenj, šovov itd. Ob lanskem zadnjem volilnem soočenju je bilo v dveh urah zabeleženih kar 6423 sporočil, ki so komentirala dogajanje v studiu POP TV (vir). Tudi v času predvajanja Misije Evrovizije tviteraši niso bili skromni s svojimi komentarji – kolikor sem ujela, so bili večinoma kritično naravnani. Nova pošiljka prihaja v nedeljo, ko nas čaka Misija Ema 2012 in ko se bo v času med 20. in 22.30 uro na Twitterju zelo težko pogovarjati o čem drugem kot o Emi. Mnogo tviterašev komentira tudi razne konference in tako lahko, ne da bi bil tam, izveš kakšen zanimiv komentar.

Skratka, če sem še kakšno leto nazaj mislila, da je Twitter le spet eno omrežje zgolj za zabijanje prostega časa, sem se motila. Seveda je lahko, če slediš ljudem, ki pišejo zgolj o sproščenih temah. Lahko pa je zelo dobro orodje za spoznavanje področja, ki te zanima in seveda ljudi, ki stojijo v ozadju. Tviteraši prirejajo tudi Tweet meete, kje se spoznajo, družijo in prenesejo online v offline – no, seveda jih je večina na vseh fotkah s telefoni v roki, na ekranih pa ptič ;).

Kar pa je največja napaka mnogih je to, da sočasno objavljajo popolnoma identične objave tako na Facebooku kot na Twitterju. Seveda se v določenih primerih to absolutno da, v nekaterih pa ne. Ne glede na to ali gre za podjetje ali posameznika, objave je potrebno prilagajati. Na Facebooku vas bodo po nekaj objavah na dan imeli vsi poln kufer, zato je tam po mojem mnenju bolje manjkrat in zato bolj kvalitetno, na Twitterju pa vas bodo ob zgolj eni objavi na dan verjetno kmalu vsi pozabili, oz. si ne boste mogli zgraditi takšne baze sledilcev kot bi si jo lahko. Seveda pa vsa družabna omrežja, o čemer sem pred časom pisala TUKAJ, zahtevajo veliko časa in odgovore uporabnikom. Eden izmed meni zelo zglednih primerov je Mercator, ki skrbno odgovarja na vsa vprašanja in ulovi marsikatere “govorice” o njih, ki se širijo po družabnih omrežjih ter za njih Twitter ni nikakor zgolj oglasna deska za širjenje informacij o ponudbah v njihovih trgovinah. To pa je ključ do uspeha pri uporabnikih. Prav tako so zelo dober tviteraš tudi Ljubljanske mlekarne.

Seveda je dobrih primerov tako posameznikov kot podjetij ogromno, žal pa tudi slabih. Nekateri, ko jim odgovoriš (tu govorim predvsem o posameznikih) na kakšen tvit, kar igonorirajo – očitno jim do novih sledilcev ni, morda spregledajo ali pa kaj tretjega. Skratka taki se tudi kmalu znajdejo na listi za “odsledenje”.

Kakšne pa so tvoje izkušnje?