Čakajoč odgovore na prošnje za zaposlitev

Ne glede na to ali se prijavljamo na razpisana delovna mesta ali pa prošnjo pošljemo samoiniciativno, je vsemu skupno tole: odgovora v večini primerov ni.

Dejstvo je, da se število poslanih/prejetih prošenj zaradi visoke stopnje brezposelnosti povečuje. Včasih so podjetja prejela po nekaj deset prošenj, danes jih verjetno po nekaj sto. Vseeno pa sem mnenja, sploh v primerih, ko gre za elektronsko prejete prošnje (pa tudi, če niso, verjetno večina pripiše svoj mail), da ne vzame dobro podkovani tajnici več kot pol ure, da pošlje vsaj en skupni mail vsem zainteresiranim s kratkim pojasnilom.

Razumem, da se morda nekomu ne da ukvarjat s tabo, če mu prošnjo pošlješ samoiniciativno, konec koncev si se sam tako odločil. Čudi pa me, da ni odgovora, kaj šele povabila na razgovor, tudi v primerih, ko ustrezaš vsem zahtevam. Kakorkoli, mislim, da so vse hude debate o tem, kako mladi podaljšujemo statuse samo zato, da lahko dlje lenarimo, uživamo v študentski plači in popivamo na študentskih žurih, rahlo odveč. Seveda je mnogo izkoriščevalcev, ampak le zakaj jih ne bi bilo? Zakaj bi se iz udobnega življenja študenta podal v kruti svet rednih zaposlitev (ki jih po mojem čez nekaj let tako ali tako ne bo več), če podjetja niso niti toliko, da bi ti dala iskren odgovor, zakaj te ne povabijo na razgovor? Je to zato, ker:

– so že iz prošenj naredili takšno selekcijo, da nisi prišel zraven

– je tvoj CV tako dolgočasen, da se že iz tega razbere, da nisi primeren za delovno mesto

– ne ustrezaš zahtevam (v tem primeru odg. niti ne pričakujem/o, oz. je bolje, da se niti ne prijavim/o)

itd.

Vsak odnos je dvostranski. Kar mi daš, ti dam nazaj. Kako naj naša podjetja in fakultete pričakujejo, da se bomo mladi trudili čim prej končati fakulteto, če ne dobivamo nobenega feedbacka? Res večina ne razume, da nekomu veliko pomeni že to, da mu utemeljeno razložijo zakaj ga niso niti povabili na razgovor?

Ja ja, verjetno se bodo vsuli komentarji o tem, da nimam pojma, da naj odrastem in ko bom velika bom že videla kakšen je kruti svet zaposlovanja, da kdo pa ima čas odgovarjati na 256 prošenj… Khm. Vsaka (ne)komunikacija podjetja je lahko prej ko slej kaplja v morje izgubljenih priložnosti. Lahko sem v tem trenutku prosilec za delo, v naslednjem vaša stranka, še v naslednjem pa boste mogoče vi prosili mene, da pridem k vam. Verjetno bo tudi kdo rekel, da pretiravam, ampak…politika zaposlovanja v Sloveniji je na psu!

EDIT: še tole bi dodala. Če nekdo zaprosi za zaposlitev, s tem neko podjetje verjetno smatra kot dobrega zaposlovalca, o tem pove prijateljem in širi dober glas. In mislim, da bi lahko za zastonj ‘reklamo’, marsikdo rekel vsaj hvala.

Advertisements

15 thoughts on “Čakajoč odgovore na prošnje za zaposlitev

  1. Tudi sam sem prišel do podobnega zaključka, tako da se z napisanim v večini strinjam. Je pa res, da se človek (žal) kar odvadi pričakovati odgovor, čeprav bi po mojem osebnem mnenju že po bontonu podjetje lahko odgovorilo, tudi če je odgovor negativen.

  2. Ja res je, sploh, tako kot sem že zapisala, oni dajo ven razpis. Razumem, da je zamudno, ampak vseeno, tudi vsi prosilci za delo vložijo svoj čas in zdi se mi, da bi morala biti podjetja ponosna na to, da se ljudje zanimajo za njih, torej jih smatrajo kot dobrega zaposlovalca in se temu primerno prosilcem tudi vsaj na kratko zahvaliti in jih obvestiti o odločitvi.

  3. Se strinjam s teboj popolnoma.
    Podjetja s tem pokažejo svoj, da temu tako rečem, ‘ego’, ker očitno smatrajo, da so sami sebi dovolj in .
    Po eni strani je res v današnjih časih skoraj utopično pričakovat, da ti bodo razložili, zakaj te niso izbrali. Se pač odločajo po svoje in niti ni realno pričakovat razlag. Je pa, če že drugega ne, po osnovnem bontonu, da te obvestijo po zaključenem postopku, da te niso izbrali. Mislim, da so že po zakonu dolžni obvestiti neizbrane kandidate.
    Ampak, žal je, poleg vsega ostalega, tudi kultura obnašanja pri nas na psu.

    Je pa seveda tudi res, kar si napisala: danes jaz tebi ponudim svoje ‘usluge’, jutri boš pa ti meni ponujal svoje … roka roko umije … in če se ti do mene obnašaš ‘pišme-v-uharsko’, kje piše, da ti tudi jaz ne smem vrnit ‘milo za drago’? :D

  4. Poskusi v Avstriji!!!! Garantirano 99,99% odgovorov v roku 14 dni.Bonton ter vse ostalo, četudi si popolni tujec.
    Potem pa vidiš razliko med balkanom in EVROPO….
    lp

  5. Simona tole si odlično napisala. Za svojo partnerko že eno leto iščeva drugo službo. Služba v kateri je trenutno, ji povzroča dnevni pekel. Nesposobni in nesramni nadrejeni s pridihom mobinga in spolnega nadlegovanja….. V letu 2011 sva poslala 217 prošenj… odgovor po pošti sva prejela od 11 podjetij. Niti en odgovor ni bil po elektronski pošti. Boli me to, da zavod za zaposlovanje ne odigra svoje vloge. Da objavlja delovna mesta, za katere razpisniki (podjetja) že vnaprej na zavodu povedo, da bodo zapolnila delovno mesto znostaj svojih zaposlenih (prerazporeditve). Poznam nekaj podjetij, ki so zelo natančno povedali na zavodu, da naj delovnega mesta ne objavljajo (podjetje ga po zakonu bojda mora???), ker je za razpisano delovno mesto kandidat že znan oz. izbran. Kupiš kuverto, znamko, vse skupaj pošlješ še po elektronski pošti…čakaš…upaš….pa nič. Nekaj prošenj sva dostavila osebno…odnos kadrovikov je katastrofalen…. Ne vem kdaj bo v Sloveniji bolje. Na delavca se vedno gleda samo z enega vidika – STROŠEK. Doprinos, nove ideje, inovativnost….štejejo zelo malo. Letos ponovno pošiljava prošnje in upava….

  6. Problem je, da je dejansko v okoli 80% kandidat izbran že v naprej, pri ostalih 20% pa prideš na razgovor skoraj samo takrat, če imaš v podjetju kakšne veze.

  7. @mici: ja ne vem kako je pri javnih razpisih – tam pomoje da morajo obvestiti, ostali pa kakor jim paše. Je pa res, da se podjetja obnašajo tako, ker vedo, da je, vsaj v določenih smereh (npr. ekonomija), dosti ljudi, ki lahko to opravljajo. Do zdravnikov se zagotovo tako ne obnašajo.
    @Janez: ja, čisto verjamem. Ko bi le imela željo it v tujino. Ampak, če bo šlo tako naprej, mislim, da bi bilo zelo pametno razmišljati tudi o tem.
    @alojz: uf uf, grozne številke :(. Sta poskusila tudi kaj poklicati potem po poslani prošnji, če so prejeli? Ampak si kar mislim, da že tajnica v štartu odslovi vse. Upam, da bo letos njeno leto in ji uspe dobiti službo. Smem vprašati na katerem področju išče službo?
    @gregor: ja, nekako tako. Moja taktika bo verjetno kar, da pošljem prošnje tudi tja, kjer razpisa ni. Iz lastnih izkušen in tudi po pogovoru z drugimi, tako skoraj lažje prideš do službe. Tudi odgovor dobiš prej.

  8. Ni šanse, da bi se v tej vukojebini kaj spremenilo! Ni šanse!

    Ne bodite no tako otročje naivni. Le še poslabšalo se bo v to ni nobenega dvoma. Prej ali slej bo prišlo do hudih nemirov, protestov itn…tudi v to ne dvomim.
    Če ste še mladi pojdite ven, ven iz vukojebine kjer boste svoje življenje le zapravili in zavozili. Iz te države ne bo nikdar nič! Tu bo beda od bede. Kriminal in korupcija, mafija in ubijanja! Izseki prihodnosti se že lepo vidijo. Zavedajte se, da so vse informacije, ki pridejo do javnosti prirejene, izkrivljene. Da deluje država čist sdrugače kot se nam prikazuje. Je več držav znotraj države. Te pripadajo različnim klanom. Holivudski filmi ne premorejo toliko inovativnosti kot je je vpete v delovanju mafijske države SLO.

    Če vam je kaj do življenja ne razmišljajte preveč. Ven, v svet! Seveda tudi ne bo vse tako lahko na začetku vedite pa, da tam ni sužnjelastniških odnosov kot so v SLO in da tam beseda nekaj velja. Obstaja internet in stiki preko njega s sorodniki doma nadomestijo nekatere elemente tega manjka.
    Sčasoma boste se privadili in imeli boste vsaj nekaj od svojega življenja. Tukaj je pa bolje, da ga kar končate.

  9. Ok, odgovoriti na mail je osnovni bonton, res. Samo ne bit bolj papeški od papeža, na kolk emailov in sms-ov svojih frendov (!!) v zadnjem tednu niste odgovorili?

    Glede na tele komentarje se mi ustvarja slika, ki jo stalno bolj opažam: “zakaj me zaposlovalci – ki so me dolžni zaposliti – nočejo, ne marajo, o bogi mi”. Našlo se bo tistoč in en izgovorov, razlag o krizi, o neolikanosti in o šolstvu … Kaj pa če bi mal pogledal kaj dejansko prosite? 217 prošenj? WTF? Pri 10. prošnji, ki ni bila odgovorjena bi se morali vprašati kaj za vraga je narobe z vašimi prošnjami, da vam nihče ne odgovori – in NE kaj je narobe z naslovniki!

    In potem še posebej, ker folk sam ugotavlja, da so razpisi in prošnje farsa. Ker kao itak prideš samo po vezah in poznanstvih – o, ne!! Ja koga pa boš drugega zaposlil kot pa tistega, ki ga poznaš in veš, da se na njega lahko zaneseš. Eh, otročje, v resnici.

    Kaj pa če bi blo obratno: dejte vi razpis za sebe! Naučte se počet nekaj, kar redko kdo zna delat, spoznejte folk, ki bi vas hotu met in prodejte se. Ni boljše “prošnje za razpis”, ever.

  10. Kot smo že ugotovil-odg. pri razpisih ne samo da je zaželjen, ampak je tud obvezen. In ja, če je poslala 217 prošenj, je že to znak, da jih verjetno dosti ni blo za ustrezno delovno mesto. In do določene točke ti dam prav, ampak-veš kolk ljudi je zaposlenih, ker jim je nekdo zrihtu službo (npr oče, mama), pa dejansko ne opravljalo dobro svojega dela, vodstvo se ga pa boji odpustit, ker bo drgač štala. Bolano.

    In ja, js iščem službo prek dveh poti – prek oglasov in prek vez oz samoiniciativno malo naokoli. In verjetno jo bom dobila zard svoje iznajdlivosti in ne prek oglasov. Eni pa tega nimajo/ne znajo/ne vejo kaj bi. Je pa dejstvo, da se da v vsakem poklicu oz pri iskanju službe nrdit neki posebnga in tko tud lažje prideš not.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s