Kaj te naredi fotografa? Kdo sploh je fotograf?

Po kar nekaj prebranih blogih in člankih na temo, kdo vse je danes že lahko fotograf, je res že čas, da še sama  pristavim lonček k tem debatam.

Dandanes fotke res ni težko posneti, če nimaš fotoaparata, imaš pa telefon, ki ima fotoaparat. Malo čirul čarul v računalniškem programu in tudi iz nizko resolucijske fotke nastane dokaj spodobna. No, takšna, ki ti jo bo lajkalo nekaj bližnjih prijateljev na Facebooku. Predvsem razmah digitalne fotografije in digitalnih medijev nas je pripeljal do tega, da lahko vsak objavi svoje fotke kjer želi, ne glede na to kakšne so, pomemben je le njegov lasten filter. Kot sem že omenila na začetku, na to temo obstaja kar nekaj blogerskih zapisov, predvsem že bolj uveljavljenih fotografov, ki bemtijo nad poplavo vseh samooklicanih fotografov in spletnih strani ali Facebook pageov z imenom Neki Neki Photography. V tem ne bi bilo nič slabega, če ne bi nekateri, ki res še nimajo osvojenih vseh pojmov in za sabo dosti kilometrine, za svoje ‘storitve’ tudi zaračunavali. S čimer ne samo, da jemljejo delež pogače tistim, ki točno vedo kaj delajo, ampak tudi stranke so včasih nezadovoljne. Verjemite, da je veliko ljudi, ki mislijo da znajo slikat poroke, po koncu, ko fotograf dostavi končne podobe, pa nevesta presedi popoldne na školjki in joče kot dež.

Meni osebno se poplava vseh teh strani, kjer wanna be fotografi in pa tisti, ki to že so, objavljajo svoje fotografije ne zdi napačna. To je odličen način, da pokažeš kaj delaš in dobiš feed back. Problem je le, o čemer sem nekoč že pisala TUKAJ, da ti najprej po navadi fotko polajkajo prijatelji, tisti prav fotografi, ki bi dejansko kaj lahko napisali na to temo, pa so tiho, ker se jim ne da, se ti smejijo…skratka konstruktivnih komentarjev ni. So le na zato posebej namenjenih fotografskih forumih, pa še tam je očitno videti, da se večini da ocenjevati in komentirati fotografije tistim, ki jih že bolj poznajo. A seveda, tudi oni so bili enkrat na začetku, preden se kdo vpikne v to mojo izjavo ;). Skratka, da si nekdo, ki se želi ukvarjati s fotografijo, ustvari nek medij preko katerega objavlja, se mi ne zdi popolnoma nič narobe, narobe je le, ko nekdo, ki še ne obvlada, za svoje storitve zaračunava po možnosti mastne denarce.

Kdo pa sploh je fotograf? Je to vsakdo, ki fotografira? Je to nekdo, ki je za to delo plačan? Je to nekdo, ki je za svoje delo že prejel nagrado? Hm. Težko vprašanje.

Tudi jaz imam svoj page in blog. Fotkam. Nisem fotografinja. Sem pa nekdo, ki se rad ukvarja s fotografijo. In če bi mi nekdo rekel, če pridem pofotkat njegovo poroko, bi mu rekla ja, če bo glavni fotograf nekdo, ki jih je dal čez že nekaj deset in točno ve kaj dela. Če grem pofotkat koncert, dogodek? Z veseljem. Pokažem svoj portfolio in če so ti moje fotke všeč, pridem. Če ti niso, bo očitno potrebno še nekaj časa delati na tem kot hobi.

In kljub temu, da gre vsa ta masa wanna be fotografov tistim tapravim že pošteno na jetra, je k sreči tako, da ti nihče ne more vzeti hobija in veselja do določene stvari. Če so ljudje nespametni in se ne pozanimajo prej s kom delajo, pa je to njihov problem, kajne?

Advertisements

22 thoughts on “Kaj te naredi fotografa? Kdo sploh je fotograf?

  1. Kdo je voznik? Tisti, ki vozi avto. So dobri vozniki? So. So slabi vozniki? So. So slabi vozniki, ki služijo z vožnjo? So (precej jih je med taksisti). So vrhunski vozniki, ki ne živijo od vožnje? So. Torej, zamenjaj besedo voznik z besedo fotograf. V čem je problem? Zakaj tako veliko razmišljan, debatiranj, filozofiran o tej temi? Fotografiranje je posel, hobi, umetnost, odnos, življenje … Kar češ. V vsakdanjem življenju, v mnogih dejavnostih najdemo iste dileme, situacije, odnose pa vseeno ne moraliziramo tako veliko kot v fotografiji. Res pa je, da je digitalizacija stresla s trona zveličanosti premnoge egote, ki se majo za iber zveličane, hudo posvečene, od rojstva determinirane mojstre. Ampak to je stvar njihovega ega. Tega je bilo vedno, tudi v analognih časih. Tudi takrat, kot tudi zdaj je veliko profijev, ki so povsem normalni, naravni in človeški v odnosu do manj izkušenih, amaterskih fotografih. Če nekomu gre na živce dejstvo, da obstajajo tudi drugi ljudje, ki se drznejo prejeti za fotič je to predvsem problem njihove vzgoje, srčne kulture in širine. Zato ti lahko svetujem le eno (če mi dovoliš). Furaj svojo zgodbo, drugi niso pomembni. Predvsem, naj ti ne zmanjka samozavesti. Če maš fotič zmoreš vse, le glej, da imaš polno baterijo (pa še kakšno rezervno). :)
    Ne pozabi! Fotograf je tisti, ki fotografira. Ostalo so nijanse.
    Lucis

  2. Lucis, zelo dobro povedano! Sploh ta del se mi zdi še kako resničen ‘Res pa je, da je digitalizacija stresla s trona zveličanosti premnoge egote, ki se majo za iber zveličane, hudo posvečene, od rojstva determinirane mojstre.’ Dejstvo je, da so tudi oni nekje začeli in se s časom in predvsem veliko vaje razvili v mojstre. Spet je tukaj to, da je nekaj za nekoga lahko mojstrovina, za nekoga drugega pa popolnoma nevšečna fotka.

    Nikoli ne moreš biti vsem všeč in kot praviš, če imaš fotič zmoreš vse.

    Hvala :)!

  3. Vsi pa pozabljate, da vsak “poklic” potrebuje svojo šolo. Tudi fotografi so izšolani, saj morajo poznati vsaj osnove fotografiranja, šele potem se lahko lotevajo zahtevnejših stopenj. Nekdo ki je včeraj kupil fotoaparat in že danes računa za svoje delo NE bo fotograf. Je pač neizšolan in neizkušen hobijaš. Kako že temu pravimo, “gospodinja z aparatom”.

    Zgoraj omenjen voznik je moral tudi prej skozi zahtevno šolo učenja vožnje. Po tej šoli še ne bo imel naziva “voznika”, ampak bo mladi voznik, ki so mu pravice oklestene. Šele ko bo naredu dodatne šole in nabral primerno število izkušenj, se bo lahko prijavil za učitelja vožnje in druge poklice na temo vožnje.

    Je tako? Seveda je. Zdaj pa nevestine/ženini strici in tete pospravite svoje igračke in raje kontaktirajte profesinalne fotografe, da zabeležijo vaš velik dogodek.

    LP

  4. S tem se strinjam, ampak ni pa potrebno udrihanje po hobi fotografih, ampak rajši kakšen dober nasvet kako popravit fotko, zato, da bo lahko tudi hobi fotograf nekoč profesionalen fotograf. Tega manjka. To, da pa eni računajo za svoje delo, ki ni niti približno profesionalno, sem pa tako napisala, da ni ok in nikoli ne bo ter meče luč na celotno branžo.

  5. Osebno bolj težko komurkoli pomagam iz fotografije, ker ni moja primarna smer (zato tudi nism toliko aktiven s komentarji). Sem bolj videograf, kjer pa se tudi sam borim proti tujim profesionalcem in moje produkcije dostikrat z zelo ostrimi argumenti zavrnejo. Ni vse v tehniki (to se priučiš), je tudi v občutku. Enako je pri fotografiji, imeti moraš tisto žilico. Tudi v videografiji vržem kakšen komentar na druge produkcije, povem kaj so ga posrali… nekateri sprejmejo, drugi me imajo za samovšečnega kretena. Potem pa pomisli, če se splača pametovat komentirat. Vsaka šola stane, najdražja pa je na lastni koži.

    LP

  6. DjJuvan: V svojem komentarju sem pojasnil stanje stvari. :)
    Nenehno poudarjanje kako nekdo ni fotograf ker ima fotoaparat le tri dni in potem zaračunava za fotkanje porok je po mojem odkrivanje tople vode, neproduktivno in smešno. Predvsem zato ker se mešajo hoklice in noklice. Torej vsak, ki fotografira (magari šele eno minuto) JE fotograf. Mogoče ni dober, profesionalen, vrhunski ipd. fotograf, ampaj vseeno je fotograf. Tudi ti si tekač takrat ko začneš teči in ne šele takrat ko pretečeš 10km (drugače si pešec). Ljudje, ki imajo (pre)močen ego ne morejo ali ne želijo zastopiti, da je fotografija TUDI (in ne SAMO) posel. V profesionalni fotografiji veljajo pravila kot na drugih poslovnih področjih. Predvsem marketing in seveda, stranke kot zgodba zase. Stranke so tiste, ki odločajo kdo jih bo fotografiral. Tako je vedno bilo in vedno bo. Temu se reče “trg”. In tega marsikateri ego ne zastopi ali prenese. Z drugimi besedami, vsak ima pravico ponuditi svojo storitev, promovirati svoje delo in prepričevati stranke o svoji kvaliteti. Z druge strani vsakdo ima pravico izbrati ponudnika storitve po SVOJIH kriterijih, kakršni koli so že. Ravno v tem je tudi varovalka. Vsak sam odgovarja za svojo izbiro. Bolj naiven, nepremišljen ali nestrokoven si več boš plačal. Ali drugače, bolj bodo stranke izkušene in educirane bolj bodo zahtevne kar bo posledično prineslo višjo raven ponudbe oz. bodo avtomatično nekonkurenčni in nekvalitetni ponudniki morali propasti ali vsaj znižati ceno. To je EDINI princip, ki deluje v kapitalizmu in to na vseh področjih. Svetovanje stricem, tetam, nečakom, neprofesionalnim ali polprofesionalnim fotografom naj pospravijo fotoaparate je kvečjemu arogantno in NEPROFESIONALNO. Predvsem pa neproduktivno izgubljanje energije.

    Simona: Citat: “To, da pa eni računajo za svoje delo, ki ni niti približno profesionalno, sem pa tako napisala, da ni ok in nikoli ne bo ter meče luč na celotno branžo.”
    Naj te ne skrbi če eni mečejo slabo luč na branžo. Najbrž si tudi ti kdaj v kakšni restavraciji jedla slabo kosilo ali bila slabo postrežena. Stavim, da po tem nisi rekla: “Nikoli več ne grem v nobeno restavracijo več.” Ali, nisi niti pomislila, da je ves ceh kelnerjev povsem za nič. Ljudje preprosto ne razmišljamo tako. Večinoma smo zrele osebnosti in znamo sami oceniti oz. ločiti posamezen primer od celote. Enako je v fotografiji. So, šklocaj naprej. Če pa rabiš nasvet ali pomoč sem ti na voljo po mailu ali gsm-ju …

  7. @Lucis, razumem kaj hočeš povedat. Problem je le v tem, da si vsakdo z fotoaparatom kar nadane naziv “fotograf”. Tako kot v vsakem poklicu je to nekdo, ki si je ta naziv prislužil/opravil šolanje. Tudi pod definicijo “tekač” vidim nekoga, ki v svoji disciplini služi, tako da hodi na turnirje. Popoldanski tek ni isto. To so vse hobijaši. Ko pa jih vprašaš po poklicu, so čist nekaj tretjega. Zato sem tudi na koncu rekel, da klicanje stric in tet, da naj mal pofotografirajo poroko (ker ni denarja za izkušenega fotografa), ker imajo fotkič, nimajo pa znanja in izkušenj je neumno dejanje, ki vodi v nezadovoljstvo neveste in ženina. Ne pravim, da če je poklicni fotograf tam, da drugi ne smejo fotografirat. Hvala bogu, da še kdo ujame kakšne zanimive trenutke.

    Sicer pa konkurenca je vse večja na teh področjih, predvsem zato, ker je začetna oprema poceni in si jo lahko privošči vsakdo. Fotografira pa tudi lahko vsakdo in ponuja “storitve” zelo poceni, ker zraven ŽE ima drugo službo za preživljanje, s tem pa uničuje trg poklicnim profesinalnim fotografom. Na žalost pa mamice in fotri, babice in dedki ne vejo najbolje o tej industriji in je vsakdo z malce večjim fotoaparatom dober za opravljanje njihovega dela.

  8. Kdo je fotograf? :).

    Tisti, ki si je ta naziv in njegovo stopnjo pridobil s primernim izobraževanjem.

    Razlika med osebo, ki ima rada fotografijo in rada fotografira in poklicnim fotografom? Prvemu fotografija uspe, medtem, ko poklicni fotograf fotografijo naredi.

    Če znam oziroma mi uspe zamenjati gumo na avtomobilu, doliti hladilno tekočino, priviti vijak … še ne pomeni, da sem avtomehanik … :))))) .

  9. Kako ločiš profesionalca od amaterja? In mislim, da ravno o tem tu teče beseda. Profesionalec uporablja orodje, ki doseže namen – opravi delo, medtem, ko amater uporablja najdražje orodje, ki si ga lahko privošči. Marsikoga vidiš, kako uporablja opremo za par jurjev, za rezultat, za katerega bi zadostovalo par sto evrov. Recimo na D3 našraufa poceni zoom. Če je fotografija za nekoga orodje ekonomske eksistence potem potrebuje zanesljivo orodje in nekaj več znanja. A bo nekdo prišel poslikat poroko z D3, D700 ali D 7000, s fotografsko šolo ali brez, če bo delo opravil korektno do konca seanse, je vseeno. Če bi živel od slikanja porok, si prihod na poroko ne bi mogel zamisliti z (recimo) dvema D700 fotoaparatoma in kar nekaj prebrane literature s področja poročne fotografije. Ne živim od fotografije, sem ter tja prodam kakšno. Moj fotoaparat je kupljen za cca 1200 eur, imam pa še štiri objektive, najdražji za 900 eur ostali za cca 250 – 500 eur. S tem kar prodam fotk opremo odplačam v kakšnih 5 letih.

  10. fotograf je vsak, ki fotografira.

    glede prodajanja fotografij, oziroma fotografksih storitev je pač tako, da imamo svoboden trg. in s tem ni nič narobe, ker so pač potrebe in zahteve različne. ne vem, zakaj bi nekdo, ki je zadovoljen z neko povprečno kvaliteto moral plačevat več za neke vrhunske fotografije, ki mu v končni fazi ne pomenijo nič več. ker potem bi lahko spet prišli do takih absurdov, da bi recimo za rojstni dan svojega otroka morali najeti nekega “high profile” fotografa, ki bi nam za to računal 2000€. kdo to rabi?

    je pa seveda na stranki, da se prepriča, da ji bo nek fotograf nudil tisto, kar od njega pričakuje. na koncu koncev je lahko nekdo zadovoljen tudi s produkcijo nekoga, ki v svojem poslu velja za alfa in omego. okusi so pač različni. tu se je vedno treba prilagajat stranki, kar se recimo tudi meni vedno dogaja. dobim naročilo za oblikovanje, potem pa moram od laikov poslušati, da bi bilo bolje tako in tako, pa čeprav se s tem kršijo vsa pravila dobrega oblikovanja. ampak kaj naj? narediš tako, kot stranka želi.

    po drugi strani pa še ta primer: sem rabil sliko za dokument. v preteklosti sem jih naredil sam in s tem nikoli nisem imel problemov, ker sem pač upošteval navodila glede slik za osebne dokumente. no, tokrat sem šel do “profesionalca”, saj sem si rekel da pa to ja ne more biti več kot 5 evrov, ker je ja vse avtomatizirano. zračunal mi je 20€! če bi jih delal sam, bi porabil 15 minut in kakih 0,15€ za print. ni računice.

  11. Zdi se mi, da se pri tovrstnih debatah vedno zatakne okoli terminologije in tega kaj nekdo sme in česa ne. Debate so ponavadi pestre kar je dobro. Zame osebno je beseda fotograf termin, ki opisuje kaj nekdo dela (torej fotografira). Če to dela za denar je profesionalni fotograf. Če hočem povedati, da je nekdo izšolani fotograf potem uporabim termin “poklicni fotograf”. O tem ali je nekdo dober oz. slab fotograf raje ne govorim ker ne želim debato razvijati na osebni ravni. Raje rečem, da je fotografija dobra ali slaba.
    V srednjem veku je obstajala cehovska zaščita dela, ki nekako še vedno ne more zapustiti miselne okvire nekaterih ljudi (tudi fotografov). Še vedno se govori o primernih šolah, stopnjah izobrazbe, žlahtnosti poklica, “zasluženih” stopnjah, titulah ipd. … Pri tem ne mislim, da je ZNANJE nepotrebno (izkušnje pa sploh). Zgolj želim povedati, da se znanje da pridobiti na mnoge, tudi nekonvencionalne načine. Tudi pri nas je veliko priznanih fotografov, ki “nikoli niso videli” šole za fotografijo.
    Na koncu je itak pomemben izdelek (fotografija). V literaturi, galerijah, blogih ipd. praktično nikoli ne debatiramo o fotografih, stopnjah izobrazbe ampak fotografiji. Tudi ko prodajamo fotografijo ne prodajamo titulo, izobrazbo (čeprav je veliko fotografov, ki počnejo ravno to in temu rečem “marketing”) ampak fotografijo samo.

    Matjaz: In kako ločiš profija od amaterja? Predstavljaj si dva fotografa s popolnoma enako opremo, enako iznajdnjiva, enakimi izkušnjami, znanjem, enako dobrimi fotkami. En se s fotografijo preživlja, drugi fotografira v prostem času in fotografij ne prodaja. Torej, kateri od njih je profesionalni fotograf in kateri amater (pa ne jemlji ti dve besedi v prenesenem pomenu)? :)

    Maček: Poznam nekaj amaterskih fotografov, ki znajo prekleto dobro narediti fotografijo pa niso profiji. Tudi profiju včasih fotka kar rata (saj to je čar fotografije – naključje, slučajnost) :))))

    DjJuvan: Tisto o fotografih, ki imajo dve službi vidim na drugačen način. Ne moti me dejstvo, da imajo dva vira zaslužka. Zaradi mene lahko delajo štiri ali pet šihtov če hočejo. Lahko so tudi v vseh petih slabi in kljub temu najdejo stranke (ali stranke njih). Problem vidim v tem, da delajo na črno in so S TEM nelojalna konkurenca. Jaz osebno se “slabših” ne bojim, nelojalnost pa sovražim. Ampak, to je spet tema za deset novih blogov. :)))

  12. Vendar pa za profesionalne rezultate ni nujna izobrazba. Občutek za fotografijo ima lahko tudi nekdo, ki nima ustrezne šole, če pa se s “komercialno fotografijo” ukvarja ljubiteljsko je lahko fotografskim obrtnikom dokaj huda konkurenca. No za to imamo v slovenji zakon o preprečevanju dela na črno :) Tako kot se vodoinštalaterji pritožujejo nad šušmarji, ki delajo brez računa in so zato lahko pol cenejši imajo enako pravico do pritoževanja tudi fotografi. Debata pa nima nikakršne veze z kvaliteto dela – zgolj s bremeni, ki so obešena na ceno, če za svoje storitve izdaš račun.

  13. Vsak ima danes doma lonce in fotoaparat, pa je zaradi tega tudi kuhar in fotograf? Je in ni. Odvisno za koga. Če skuham svoji punci odlično kosilo, sem na nek način njen kuhar dneva, vendar, ko odidem od doma, me bodo ljudje poznali po tem kaj delam v življenju in če to ni kuharija, potem me sigurno ne bodo imeli za kuharja, ker enostavno ni dejavnost s katero bi se preživljal ali pa poklicno ukvarjal. Se razumemo? Jaz bi tukaj čimmanj kompliciral. Pri fotografiji je podobno. Vsak lahko pritisne na gumb in njegov prijatelj, punca in babica bodo nad njegovim rezultatom navdušeni in mu bodo dejal “stari ti si pa dober fotograf!” Je zaradi tega fotograf? Mogoče, vendar je tukaj isto, kot pri kuhariji.
    V tem smislu obstajajo tudi razširjeni izrazi: ljubiteljski, polprofesionalni in profesionalni fotograf. Ni težko opredeliti vsakega od teh izrazov, čeprav je lahko meja včasih tudi zabrisana.
    Problem, predvsem za profesionalne fotografe, ki se je pojavil v zadnjem desetletju, pa je množica predvsem ljubiteljskih fotografov, ki išče pozornost in priložnosti preko spleta. S ponudbo foto uslug ljubiteljev, ki so lahko tudi plačljive, je prišlo do t.i. dumpinga, kjer ljubitelji z željo po zaslužku in smešno nizkimi cenami manjšajo ceno in vrednost predvsem profesionalcem. Za slednje to pomeni, da bodo mogli odslej zagotavljat še boljšo storitev, kvalitetnejšo oz. nekaj kar velika večina ljubiteljev ni sposobna zagotovit. Stranke, ki znajo ceniti dobre oz. vrhunske fotografske usluge bodo še vedno pripravljene investirat v dobro fotografijo, kdor pa želi predvsem ugodne cene, se bo pač mogel zadovoljit s povprečno uslugo.

  14. Za vrhunskega fotografa/oblikovalca/kuharja/vstavi poljubno ni potrebna formalna izobrazba. Če si sam dovolj zavzet, se boš naučil sam, doma, iz knjig, preko spleta, kakorkoli. Je pa na strankah, da presodijo kaj je zanje dobro in kaj ne. Če se poklicni fotograf buni, ker mu hobi fotografi jemljejo posel, se pomoje za brezveze, ker tisti, ki ne zna ločiti vrhunske od povprečne fotografije, tudi ne bo dal nekaj 100 ali nekaj 1000 € za boljšega fotografa.

  15. bmasina: tvoj pogled na terminologijo zame ni sporen. Navsezadnje vsi ti izrazi služijo zgolj temu, da se lažje pogovarjamo, da se zastopimo, da ne prihaja do zmešnjav …
    Vendar ta del diskurza povsem ločim (eni pa ne) od tistega kar si povedal v drugem delu. In ta drugi del je po mojem popolnoma vezan na trg, tržno urejenost, kapitalizem ali ekonomijo. Kakor izbereš. Povprečen fotograf ne bo imel nobenih zadržkov, da kupuje damping izdelke kitajskega izvora v Šparu ali Leklerku. Glede “popoldanskih fušerjev” in njihovih “damping” naročnikov” pa ima popolnoma drugačno mnenje. Ravno tako bo (povsem upravičeno) jezen na taiste fotografe, ki delajo na črno, ne plačujejo davkov, prispevkov ipd. in so na ta račun bolj konkurenčni. Z druge strani bo za prenovo lastne kopalnice našel mojstra, kateremu bo lahko plačal brez računa in s tem prišparal kakih par sto ali tisoč evrov. Takoimenovani ljubiteljski fotografi, vodoinštalaterji, mizarji ipd. so ogledalo naše družbe. Po mojem mnenju smo za to krivi izključno naročniki oz. kupci. Predvsem s svojimi dvojnimi merili. Terminologija gor ali dol.

  16. Zanimivo je, kako zelo smo v Sloveniji nedosledni pri rabi lastnega jezika in posledično smo velikokrat razdeljeni na nasprotne pole, kjer imamo oboji vsaj delno prav, a z drugega zornega kota. Ker je jezik dogovorjena zadeva, je prav da ga vsi enako rabimo in nek izraz uporabljamo le za njemu določen namen. Zato smo hodili v šolo, da bi se teh pravil naučili. Hkrati pa so razni “preneseni pomeni”, popačenke, sinonimi, “posplošenke” in “prirejene tujke” zagrizeno prisotne v našem besednjaku. Recimo “žarnica”, “jogi”, “džus” “amater”…

    Bravo LUCIS, ki se tako trmasto držiš terminov (izrazov). Enak boj jaz bijem na področju VIDEOGRAFIJE. Po splošnem prepričanju smo mi “snemalci”. Torej bi enakovredni izraz za fotografa bil potem “slikač”, ali pa “prožilo-pritiskač”?

    Na RTVS se namreč loči termine “kamerma” (operater kamere v studiu, ki je podaljšek režiserja in upravlja kamero po njegovih navodilih), “snemalca” (operater kamere na terenu, ki pa je že tretiran kot avtor, saj dela samostojno po svojih izkušnjah glede na naročilo) in “filmar” (človek, ki dela filme, torej celotne izdelke, kjer lahko osebno izvaja več tehničnih funkcij). Za VIDEO je tako najprimernejši izraz “videoograf”: Toda da vedeti, da je v tem izdelku vgrajeno več kot le “snemanje”.

  17. #2:

    V zgornji debati je zaslediti zagovornike profesionalnih fotografov in zagovornike amaterskih fotografov. Prvi opravičuje(mo) višje cene s tem, da plačujemo davke, opremo, elektriko, računalnik in izpad dela, ko ni sezona, okvare na opremi, na koncu pa šele našo dodano vrednost v obliki zagotovila po nekem nivoju storitve ne glede na okoliščine. Po drugi strani pa amater trdi, da je za bistveno manj honorarja sposoben narediti enkratne slike s poroke. Verjemem glede enkratnost, saj sem tudi sam tak amater na porokah, kjer sem svat, ne pa glede “ceneje”.

    Če bi ta amater izstavil račun, kot bi ga moral (!!), potem bi moral odpreti podjetje za to. zato pa bi moral na leto plačati 12 x stroške podjetja (trr, davki, prispevki, računovodja in zaključni račun, letno poročilo) in imeti obrti primeren prostor, itd. Bi njegova cena še (lahko) bila tako nizka? Ne. To je delo na črno in ker amaterski in profesionalni fotograf zaradi tega nista na enaki izhodiščni točki, je to nelojalna konkurenca, kot je povedal Lucis. In profesionalni ponudniki sovražimo samo nelojalno, in ne vsake konkurence.

    Res je tudi, da nelojalna konkurenca praviloma tudi ponuja slabe izdelke (saj se jim za tak denar “ne splača bolje delati”). In vsaj v primeru videografije lahko trdim, da to vpliva na trg. Če smo ljudje pri “restavraciji” in morda tudi “fotografu” dovolj zreli, da zaradi ene slabe postrežbe/fotografa ne mečemo branže v isti koš, pa pri videu ni tako. Je mlada zadeva, ki je splošno med rajo kako desetletje, fotografija pa verjetno 10x dlje, hrana pa 100x dlje. Tako ljudje v glavnem poznajo “rtv” izdelke, ter domače izdelke. In če je nek ponudnik nekje vmes (malo boljši kot doma narejene video smešnice), se bo pač prodal. Pa naj kakovostni videografi še tako zavijamo z očmi. Bolj kot je sposoben nakladač, dražje.

    Kot je Lucis rekel, je treba trgu le ponuditi kakovost, potem se bo vse samo uredilo. Problem, zaradi katerega trpimo videografi je le v tem, da smo na začetku poti in smo 100:100.000. In zagotovo bo čez dvajset let bolje. Tudi ne bo več razmerje cene video:fotografija 1:2,5 kot je danes. 18 let se ukvarjam z videom in 10 s poročnim videom. Že v tem obdobju je občuten napredek pri kakovosti.

    Je pa problem, ki je bil omenjen in sicer “jok na stranišču”. Poroka je le enkrat in ne da se jo ponoviti (vsaj ne iste). Zato bi bilo vendarle prav, da bi potrošniki imeli neko garancijo. Ne da se reklamirat in tudi neka “odškodnina” ne vrne slik, ki jih ni bilo.

    Navado imam, da od vsake poroke pridobim vse fotografije (ali od fotografa, ali preko naročnika). Tako vidim lep portfelj SLO ponudbe. Kako zanimivo je, da nima cena skoraj NOBENE povezave s kakovostjo slik, ki jih mlada dobita! Včasih sem tako žalosten nad izdelki, da se potem extra potrudim z montažo filma, da imata mlada vsaj nekaj…

    Menim, da je največ, kar naročnik dobi od uveljavljenega fotografa z izkušnjami garancija da bo izdelek vsaj na nekem minimalnem nivoju, kot ga pričakujeta. Amater (hobbyst) bo pač rekel, “sorry veš, mal je bla danes zajebana svetloba, pa fleš mi je ravno takrat nehal delat; saj potem doma je spet začel, sam ne vem kaj mu je bilo ravno takrat”.

    Ker imam ljudje žal dvojna merila, pa bodo nekateri še naprej jokali na straniščni školjki. A kaj ko se nič ne naučijo iz tega. Tako mi stranka, ki ji čistim viruse z računalnika (na novo nalagam sistem, itd), hkrati pravi, kako imam nizko ceno ure, da še za kruh ne bom imel, čez 4 ure, ko pa ji izstavim račun, pa na vse pretege gliha za popust.

    :)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s