V tem zapisu ne mislim samo na ljubezen med moškim in žensko, ampak tudi na ljubezen med starši in otroci, drugimi sorodniki in seveda prijatelji. Žal živimo v svetu, kjer nam denar veliko pomeni ali bolje rečeno, kjer nam denar mora veliko pomeniti, ker brez njega ne moremo preživeti, ker se nešteto ljudi z minimalno plačo prebija skozi mesec, na drugi strani pa se nekdo kopa v gorah denarja. Ampak kdo je bolj srečen? Že velikokrat sem rekla, da če bi lahko izbirala, si ne bi nikoli želela na lotu zadeti nekaj deset tisoč evrov. Mogoče mi lahko kdo reče, da sem nora, ampak tako je. Če že, bi želela zadeti toliko denarja, da bi si z njim kupila avto, ampak tudi tega pravzaprav ne potrebujem…ker avto zahteva še več denarja (bencina, vinjeto, popravila…). No, ampak preden spet totalno zafilozofiram…

Ta zapis pravzaprav ni namenjen denarju, ampak je namenjen ljubezni. Na denar, ki ga zaslužiš, kmalu pozabiš. Res je, da te na to opominja sto in ena (ne)potrebna stvar, ki ti leži po hiši, ampak vseeno…tudi telefon, ki si ga še in još preplačal, je sčasoma le naprava, ki ti olajša življenje, kar pa ti ga naredi polnejšega so fotke, ki se ti valjajo po galeriji in jih vsake toliko časa spet odkriješ ter se jim nasmejiš iz srca…polni kozarci, mož v steklenici, valjanje po tleh, ujeti sončni žarki z najboljšimi prijatelji, pingvini s pentljami… Še nekaj kar je zelo poceni je npr. sedenje na klopci v parku in bluzenje v tri krasne. Na koncu ne veš sploh točno o čem si se pogovarjal, veš pa, da si noro dobre volje in da si z ljudmi, ki jih imaš rad. Smsi kar tako, kinder jajčke za lepši dan. Spraznjene steklenice in globoka filozofiranja. Sprehodi brez besed, iskreni pogledi v oči, objemi, poljubi…vse to je tisto, zaradi česar se splača živeti.

Seveda vsi potrebujemo materialne dobrine, da lahko preživimo in da nam je v življenju lažje, ampak vsi bi se morali bolj kot za te materialne dobrine truditi za trenutke, ki jih ne bomo nikoli v življenju pozabili in za ljudi, ki nam delajo naše življenje popolno.

To sicer verjetno ni zadnji blog v tem letu, a vseeno. Hvala vsem tistim, ki ste letos z mano naredili nekaj, kar se bova ti in jaz spomnila tudi, ko bova stara in siva …

P.S. Nekje stotič že poslušam pesem Nothing’s Real But Love od Fergusonove Rebecce.

Rebecca Ferguson – Nothing’s Real But Love

No money, no house, no car is like love… ali po naše: Noben denar, nobena hiša, noben avto ni kot ljubezen…