Miljoni otrok (mogoče je bil zraven tudi kak odrasel) po vsem svetu so zatrjevali, da so bili pridni celo leto, da bi jim Božiček pustil kaj v štumfu ali pod smrekco. Prišla je resnica. Zbudili smo se v božično jutro. No, vsi vemo, da darila niso vedno pogojena s pridnostjo. Nekateri si jih žal ne morejo privoščiti, vseeno pa vsak zmore poljub in objem, ki nas nič ne staneta, pomenita pa ogromno.

Verjetno si kar dosti ljudi okoli praznikov tudi piše razno razne obljube:

– s 1.1. začnem hujšat

– vsak dan se bom sproti učil/a

– najmanj 100 € na mesec gre na varčevalni račun

– naučil/a se bom kuhati

– do poletja izgubim nedolžnost

– ne bom več kupoval/a stvari, če jih res ne rabim

– kupil/a bom psa in ga naučil/a skakati po zadnjih dveh tacah

Skratka idej je toliko, kolikor je ljudi in seveda še več, ker vsak si ne želi samo ene, na primer, da bi bil zdrav/srečen/bogat… Prazniki so dnevi, ko veliko ljudi naredi bilanco leta. Bilanco dobesedno, ker ugotovijo, da na računu ni toliko denarja, kot bi ga moralo biti in tisto življenjsko bilanco, ko potegneš črto in vidiš, če si letos res dosegel tisto, kar si si zadal. In za tiste, pride praznično treznjenje. Razen, če je seveda šlo vse po planih, kar ne izključujem.

Pa so novoletni plani res potrebni? Sori, ampak če rabiš čakati do 1.1., da pričneš početi nekaj kar si kao želiš, potem je vse skupaj lari fari. Če imaš voljo za nekaj, boš to začel početi isto minuto. oz. čim prej kot bo mogoče, ne pa s 1.1. Dobesedno s 1.1. sploh ne, ker boš do kosila v postelji in izločal vse šampančkaste mehurčke. Ampak ljudje vedno rabimo nek izgovor. Jutri pa začnem, v ponedeljek pa res, ko pride oni nazaj mu pa res rečem… Verjetno bi bilo bolje, če bi namesto ukvarjanja s tistim metrskim seznamom vseh zaobljub, kar isto minuto spustili iz rok pohano bedro, si obrisali roke, se usedli v avto in šli v fitnes, po poti poklicali (jaaa, po brezžični slušalki, zaradi varnosti) punco/fanta, ki nam je že dolgo všeč in ga povabili na kavo. Aja, jajca si pozabil/a kupit v trgovini ;).

Pretiravam in tudi jaz odlašam stvari, se pa trudim, da jih ne bi. Pa ves čas, ne samo s 1.1. Ker se mi zdi, a ni bolje, da sproti doživiš veselje in razočarjanja, kot pa da ves depresiven na starega leta dan sediš na kavču in ugotoviš, da je šlo še eno leto mimo, ti pa si spet s tistim seznamom v naročju?

Start livin’ :)!