Marsikaj v življenju – od dela, medsebojnih odnosov in vsakodnevnih opravil, bi lahko primerjali z vožnjo z vlakcem (takim bolj divjim).

Scenarij 1 (za adrenalinske odvisnike in tiste, ki so navdušeni nad vsakodnevnimi izzivi): pot se začne.. ravninski del je nezanimiv, udobno se namestiš v sedežu in pričakuješ malček bolj zanimiv del – vzpon. Pot navzgor te navda z adrenalinom, ker veš, da se bo prej ko slej spustila, kar pomeni nove izzive.

Scenarij 2 (za ljudi, ki ne marajo sprememb in se bojijo komplikacij): pot se začne..tudi ravninski del je že zanimiv in udoben. Pride vzpon, zadeve potekajo brez problemov, počutiš se ok, ampak veš, da prej ko slej, se bo vlakec spustil navzdol, kar pomeni nabijanje adrenalina, sekiranje, dretje ‘o moj bog zakaj je meni tega treba’ itd.

To je v grobem moja razdelitev. Res je, da se po lastnih izkušnjah iz leta v leto tudi zapriseženi ljubitelji drugega scenarija, kdaj pa kdaj nagibajo k prvem. In kar je skupno vsem: ko prideš v cilj, ko vidiš, da si preživel in da se je pot končala z bolj ali manj zadovoljnimi obrazi, si rečeš ‘js bi pa še enkrat’ in to je čar vseh stvari, ki jih v življenju počnemo.