Približno štirje ljudje me že nekaj dni poslušajo kako bi js mela nov mobitel. Trenutno imam enega simpl Sony Ericssona, ki je dovolj za uporabo smsov, klicev, čekiranje gmaila (brez priponk), Facebooka (itak) in Twittra. Seveda bi marsikdo rekel, ja kaj pa še hočeš drugega? Ja ne vem, mela bi eno novo igračko, denar mi stoji (kot da ga mam ful preveč) in pol itak pregledaš celotno ponudbo Mobitela (privrženci drugih operaterjev sploh ne začnite s kakimi komentarji), se že skoraj odločim, premišljujem in ugotovim, da novega telefona sploh ne rabim. Ne, res ga ne. Ne ne. Le zakaj?

No dejansko…res ga ne rabim, si ga pa želim imet. Ampak potem razmišljam..poglej..že zdej, ko se zjutraj zbudim in ko se še prebujam v postli, prečekiram gmail in Facebook..vsako jutro, pa kaj. Ko sem na vlaku ga čekiram, ko me ni za računalnikom in mine dlje časa ga čekiram…razen, če ta prekleti telefon pospravim nekam in pozabim nanj. Ker če ga nimam v bližini ga ne blazno pogrešam, gre le za neko bolano navado bit na tekočem..pa iz dolgčasa. Kot da ni miljon drugih stvari na svetu, ki jih lahko počneš.

No in sčasoma postaneš suženj telefona. Slabšega kot imaš, manj je suženjstva, boljšega kot imaš, več je suženjstva. Normalno, ker če ne bi bil obsedenec z smsi, klici, netom, aplikacijami, niti ne bi pomislil na boljši telefon. Ok, sej je fino, je pa res, da potem nikjer nimaš miru..sinhronizirani maili, non stop neki opomniki..tako pa izklopiš vsaj v prostem času. Spet je vse odvisno od navad in zasvojenosti.

No skratka jaz ostajam pri starem, iz principa. Vse dokler me ne okupirajo s službenim. Ali pa me premami želja po praznjenju denarnice. Nkar.