Vas že vidim, ko ste si rekli ‘o lej jo, ko bo jamrala, kako je sama, pa kako bi nekoga mela, pa je mogla dat to na blog’. Hm, bomo videli :).
Vsak človek je pojem zase. Na eni strani imamo ljudi, ki so že odkar pomnim v vezi/vezah, na drugi tiste, ki so že lep čas samski in tiste, ki so nekje vmes – na vsake toliko povabijo (ne)znanca med rjuhe in na vsake toliko imajo nekaj mesečno ali slaboletno zvezo. Pa začnimo s tistimi, ki so ves čas v vezah. Ok, v eni vezi..so ljudje, ki skačejo iz ene v drugo..kje sicer najdejo takšno srečo, da na vsake par mesecev najdejo kao idealnega partnerja sicer ne vem, ampak to je njihova stvar. In takšne, ko se znajdejo v obdobju samskosti, zajame panika..o moj bog, zvečer sam/a ležim v postelji, pa vsi moji prjatli majo punce/tipe.
Ok, potem so tu tisti, ki so že lep čas samski. Ko jih vprašaš, kako pa kej veze pa to, a? Jah srečno samska (bom pisala v ženski osebi, ker je tako enostavno lažje;)). Pa vsi pogledajo s pomilovanjem v očeh, češ aha pač ne dobi tipa. Ja pa kaj. A mogoče kdo pomisli, da pa je enostavno fino biti nekaj časa samski? In da ni popolnoma nič narobe s človekom, če je pri določeni starosti malo sam, ima več prostega časa in se ne želi ukvarjati z marsikdaj čudaškim svetom nasprotnega spola?
No pa še tisti, ki so nekje vmes. Tu pa tam v kakšni vezi in bolj kot ne iz ene postelje v drugo. Ali pa zadnjih sedežev v avtu. Pa bom tudi tu rekla, ja pa kaj. Sicer so spet na udaru, ker se res nikoli ne ustalijo in mogoče bi se res lahko. Nimam nič proti, razen tistih, ki pravijo ‘joj, res si mi všeč, ampak ne morem biti s tabo, ker še nisem za resno zvezo’. Ah dj, ne govor neumnosti..če bi bil nekdo pravi zate, ne bi sploh študiral na to, če si ali nisi za resno zvezo. Ko zadane, zadane.
Aja in zakaj v naslovu omenjam samo samskost in ne vez? Zato, ker ko si v vezi, ti da večina ljudi mir. Razen, če jim ne posvečaš dovolj pozornosti. Mama je srečna, ker otroci niso sami, babica je tudi zadovoljna, ker ima vnukinja tako fejst peba, razen, če ni ta do vratu potetoviran in s hlačami do kolen. Če si samski, pa za vsak rojstni dan, družinske obletnice in praznovanja, za hrbtom poslušaš ‘ej, a tamala bo prpelala kerga kj veš? ej ma ne vem, ma reku ji tud ne bom nč, sej veš kak pol vedno neki popizdi.’ Pa taki pogovori kot so ‘ej in, a ti že maš kerga? joj tvoja sestrična ma tk fejst fanta, pa noseča je zdj..pa sam eno leto je starejša od tebe..a ti že kej študiraš o tem?’
Zato je samskost včasih obremenjujoča, ampak ni vedno izvor v samski osebi, ampak dostikrat v ljudeh okoli tebe.
SIMONA GOBEC 
Haha :)) Prav nasmejala si me! In se čisto strinjam s tvojo interpretacijo različnih samskih/nesamskih stanov :) Sicer pa …ljudje morajo imeti nekaj, o čemer se lahko pogovarjajo, ali ne ;)
Lp, Urška
Jaa, deloma se strinjam s tabo, deloma pa..kaj pa vem.
Absolutno se podpišem pod predzadnji odstavek. Precej obremenjujoča zna bit samskost, ko se z njo začnejo po dolgem in po čez ukvarjat babice, strici, starši, bratanci ipd., ki itak vedno najdejo res interesantne razlage zakaj je tako in ne drugače.
Ampak…jaz priznam – sem NEsrečno samska. Blagor tebi, če temu ni tako, a verjemi na besedo, da je samskost resnično obremenjujoča, obremenjujoča v pravem pomenu besede, šele takrat, ko ti je prav malo mar, če se s tem ukvarja celotno sorodstvo in iščejo najrazličnejše vzroke, zakaj na raznih družinskih srečanjih sediš poleg brata, namesto fanta. Res, jaz se požvižgam na vse te opazke in komentarje…kar mene resnično obremenjuje glede tega, da sem samska, je dejstvo, da mi nenehno nekaj manjka (on ja:() – ko se zbudim, ko delam zajtrk, ko likam, ko smučam, ko grem v trgovino v po kruh, ko zmanjka elektrike, če dežuje, ko sem sitna, kadar me zebe, kadar bi počela nič, ko se ponoči zbudim, ko sem srečna, ko sem tu, ko grem tja…skratka vedno in povsod. In ne, to ni zato, ker bi bila obremenjena s tem, da imajo vse kolegice fanta (tudi če bi ga imele) in ne, to ni zato, ker bi me panika, češ toliko si že stara, pa zvečer sama ležim v postelji…Ne! Jaz si nikakor ne želim biti “nesamska” zato, ker je tako bolj prav pri mojih letih, ker to od mene pričakuje okolica, ker…ker ne vem.. da me s tem ne bi obremenjevali na družinskih srečanjih. Želim si izključno zaradi SEBE. Preprosto se imam raje, če sem ob nekomu in on ob meni..neskončno lepši se mi zdi svet, če nanj gledam v njegovem objemu..in ja, precej lepše so sanje, če zvečer čutim bitje njegovega srca, kot pa če stiskam medvedka. Hmm..ja, mogoče bi pa bilo drugače, če bi ne obstajal “ON”…
Kakorkoli že..konec koncev se v bistvu strinjava – Samskost je (včasih) obremenjujoča, očitno pa obstaja več izvorov obremenjevanja!
LP:)
@Urška: ja ljudje vedno rabijo nekaj za obirat, tako da niti ni važno kaj narediš, dobrega ali slabega, vedno se govori ;)
@ti, ki vem kdo si =): ja se čisto strinjam s tabo. dokler se obremenjuješ samo z okolico, če sploh se, je še ok, hudo postane, ko tebi osebno samskost ni tisto, kar si želiš. verjamem pa, da bo prišu dan, ko bo tudi tebi to ok, ali pa še bolje, boš spoznala nekoga, zaradi katerega se ne boš več obremenjevala. problem je, ker obstaja nekdo, ki si ga želiš. in upam, da se bo to kmalu spremenilo, kot sm že prej rekla – tako ali pa drugače. samo da boš srečna ;).
Hehe, samskost ja. Jaz sem bila dolgo samska, vendar mi ni blo ql, predvsem zato, ker je to obdobje predolgo trajalo. In bolj kot sem si želela, da bi nekoga imela, manj se je to uresničevalo. Sama pa nikakor nisem občutila tega, da bi se kdo obremenjeval z mojo samskostjo, mislim, da sem se samo jaz obremenjevala s tem.
Absolutno pa ni dobro skakati iz veze v veze, ker to je samo znak, kako šibek in nesamostojen ter odvisen si od drugih. Dejstvo pa je, da imata tako samskost kot biti v vezi, prednosti in slabosti.
Jaz za tebe Simona vem, da če bi si resnično želela nekoga, bi si ga že dobila, sam preveč iščeš nekoga popolnega, ki pa žal ne obstaja. Pa mislim tudi, da si v takem obdobju, ko ti vse bolj kot ne štima in se maš dejansko fajn, brez nepotrebnih moških fint in problemov, ki jih le-ti prinesejo v naša življenja :)
Kaj naj rečem, imela sem štiri veze, eno pred zakonom, zakon in dve po zakonu.
Za zadnjo sem mislila, da sem končno našla človeka, ker sva že oba v srednjih letih, kot se spodobi. No, po enem letu zveze se je izkazalo, da je poročen. Ljubil je mene in ljubi ženo, čeprav ljubezni v zakonu že dolgo ni. Ko sva se spoznala, je ravno žaloval za izgubljeno ljubeznijo in jaz sem mu vrnila voljo do življenja.
In potem jasno, je človek v veliki stiski, ko izve, da so te spraivli v vlogo v kateri nisi hotel biti. Hotel si iskreno čustveno razmerje. In potem taka zveza kar naenkrat za moškega ni več dovolj udobna in kaj ti potem vrže v glavo, citiram:”Zdaj se poznava že dolgo časa in lahko bi sprejela dejstvo, da v resničnih medsebojnih odnosih nisem defetist. Zato se meni ne bi moglo zgoditi, da bi se mi sesulo razmerje s človekom, s katerim sem sklenil prehoditi življenjsko pot. Premalo sem egoističen in predobro se poznam. Res niti v tem nisem perfekten, a na koncu koncev, pod črto, lahko podpišem, da mi vendarle uspeva. Ker je to pač moja prva življenjska prioriteta, kot bi morala biti za vsakogar, ki se poda na takšno pot. ” Tako se je odločil ostati poročen in “brez ljubezni”. S tem, da mi je uspel seveda očitati, da njemu pač zveze ne bodo tako propadale kot meni.
S tem, da je on vseh trideset let zakona svojo ženo varal z celo vrsto zvez (ki mu seveda “niso” propadle) in ima zakon jasno samo zato, ker mu ustreza imeti neumno ženo. Vsaka druga bi tisočkrat ugotovila kaj se dogaja in spokala. Ta je pa celo po Internetu razlagala svojo zakonsko srečo.
Dotolklo me je. Zelo me je dotolklo. Skoraj raje bi bila mrtva, kot takole živa.
A vseeno lahko rečem, da samskost ni obremenjujoča.
Če mi še kdo pride blizu, samo še streljam.
Ups. Nevenka… :cry: To se pa skoraj sliši še huje kot pri meni. :(
Simona: Kupi knjigo Vrtinec (Esther Hicks), ki fantastično razloži, kaj je z razmerji in kdaj bo prišel tisti, ki ti je namenjen. ;)
Dovolim si prilimati tole tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=vDx_7IG_vV8
@Nataša: predvsem to, da mi je fino tudi brez, to da iščem popolnega pa niti ne…pravzaprav, ga niti ne iščem :).
@Nevenka: tole pa je hudo ja. Človek si ne misli, da so nekateri ljudje tako dobri igralci. In da njegova žena ne ugotovi kaj se dogaja po vseh teh letih. No res pa je, da tudi ti nisi eno leto. Ampak je seveda razlika živeti z nekom ali pa se samo videvati tu in tam. Zanimivo, da se nekaterim ljudem da takole celo življenje lagati. Pa ne streljat, sigurno je še kak normalen kje ;).
@Dajana: Bom prečekirala knjigo, hvala. Kdaj bo prišel tisti, ko bo pravi čas :) pa ko najmanj pričakuješ ali kako že?
popolnim babnicam tudi to, da jim nič ni prav (povšeči) NI prav :mrgreen:
pol imajo pa manj popolne več “prometa” :)
jebat ga — takle mamo in tkole se dajemo :P