Kako se kotiček spremeni v gobec? Nič težjega in pravzaprav nič nenavadnega.

Verjetno se vsi strinjate, če zapišem, da imamo ljudje svoje vzpone in padce. Danes bi splezal na Triglav, jutri pa se ti mogoče niti ne da vstati iz postelje (brez da bi prejšnji dan plezal na Triglav:)). So/ste tudi taki, ki bi vsak dan plezali na Triglav in tudi takšni, ki bi cele dneve ležali v postelji. So obdobja, ko nismo vedno čisto ta pravi. Sama sem bila, in ni mi problem priznati, v enem obdobju, ko se mi ni dalo kaj več od hoditi v službo, fotkati (pa še to včasih ne) in bluziti po netu. Na uspešen način sem od sebe nehote in nevede odrivala ljudi, ki so mi zelo blizu. Dokler me niso postavili pred dejstvo, da sem malo drugačne volje kot sem bila včasih. Zapadeš v eno rutino, vzorec iz katerega se je ravno tako lahko izkopati, kot zapasti vanj. Trust me.  In kaj pomaga pri temu?

– Se odkrito pogovoriti z ljudmi različnih starosti, ki te dobro poznajo in vedo kaj je s tabo narobe..no včasih tudi ne vedo, ti pa vseeno povejo kako stvari stojijo.

– Se pogovoriti tudi sam s sabo.

– Stati sredi polne koncertne dvorane s fotkičem v roki in po koncertu pogledati fotke, ki se ti zdijo noro dobre. Če niste fotograf, lahko storite isto brez fotkiča :).

– Si namesto NE začeti govoriti DA. A gremo dans v mehiško jest? No pa pejmo, sej me ne bo noben pojedu. Bom js njega ;).

– Sprejeti odločitve, ki včasih niso lahke, veš pa, da te neznansko morijo..kot npr. delanje magisterija, za katerega veš, da ti bo verjetno nekoč koristil, nimaš pa niti 1% volje, da opraviš nezanimive in težke izpite. A, da vam povem kaj sem se odločla? Jaa, ne bom jih nrdila..zaenkrat.

– Si priznati, da ne smeš vedno ugajati drugim, ampak najprej sebi.

In po tem kratkem psihološkem intermecu… zakaj je kotiček postal gobec? Hvala osebi, ki mi je povedala, da mi ne pristoji, da sem vljudno jezna. In ‘daj si duška jebemtiš’. Pa si ga bom…danes odkrito rečem HVALA vsem prijateljicam in prijateljem, ki ste me kljub moji tečnosti vseeno prenašali, mi odkrito povedali, da sem postala siten človek brez volje, ter me pripravili do tega, da sem se spet počasi spravila na stare tire. HVALA vsem tistim, ki me pohvalite, ko si to zaslužim in ki mi poveste, da sem ga ornk usrala, ko naredim kako bedarijo. HVALA vsem profesorjem, ki sestavljajo težke izpite na podiplomcu, če bi bili lažji, verjetno ne bi v tistem trenutku iskala službo in našla takšno, ki je ql in zaradi katere vem, da se mi niso zaman cedile sline ob prvih prebranih člankih o oglaševanju. HVALA atiju, da mi je vzel kredit za fotoaparat, brez njega ne bi delala iz meseca v mesec boljših fotk – HVALA tudi vsem tistim, ki mi poveste, da vam niso všeč ali pa da so vam, mnenje je pomembno, če si tiho, ne ve nihče nič, razen ti sam.

Sem gobec…velikokrat s pikro in neprimerno vsebino, velikokrat pa odkrit in ljubeč. Taka pač sem, le včasih si ne upam priznati in se skrivam za fasado, ki ni moja.

In s tem zapisom odpiram novo sezono čivkanja, pardon, gobcanja na tem blogu. Pogrešala sem ga. Kar me osreči, ujezi, navduši, razočara. To kar sem, to kar hočem biti in to, kar se učim od drugih, ter drugi od mene.

Pa pardon za vejice, vedno smo si preblizu ali predaleč ;).

Simona