Do kakšnega leta nazaj se nisem spraševala izobrazba ja ali ne..itak da ja, treba je diplomirat, treba se je učit, treba je met papirje, črno na belem, da si hodil na faks in to ti da službo. Ja, seveda. No, diplomirala seveda sem, ustavilo se je stopnjo višje. Zakaj? Ja, ker mam eno fino službo, kjer sem se v pol leta naučila več kot v 5ih letih faksa. Oz. učim se manj kot sem se učila na faksu, le v glavi mi ostane več ali bolje rečeno vse.

No in kaj sedaj? A končat ta preklemani magisterij, ki mi pije živce, izsrkava voljo do življenja in me dela tečno? Ali ga pač ne in delati na praktičnih izkušnjah? Jaz sem za prakso, čeprav me potem vsake toliko zadane ‘ja kaj pa če bom ta list rabila čez nekaj časa in mi bo prekleto žal, da ga nimam’?

Jaz sem za prakso, defenitivno.