Se mi zdi, da vsi verujemo v nekaj ali nekoga drugega. Do razlik prihaja že zaradi tega, ker si vsak razlaga nekaj po svoje, vsi pa vemo, da trdnih dokazov o obstoju in resničnem življenju bogov ni.

Bila sem vzgojena v krščanskem duhu in imam tudi vse zakramente (no poroka mi še manjka), ampak danes je pri meni stvar taka, da verjamem, da nekaj je nad nami, ne verjamem pa, da je se je vse dogajalo tako kot piše v Svetem pismu. Poleg tega pa mislim, da Cerkev poneumlja in večina naših duhovnikov res ni primerna za vzgled in učenje o takšnih ali drugačnih naukih, ker oni sami po njih dostikrat ne živijo, sicer si pa niso čisto sami krivi, saj so samo ljudje.

Na živce mi gre, če mi hoče nekdo vsiliti svoje mišljenje. Zato sem včeraj skoraj ponorela, ko so se poleg mene na vlaku vsedli predstavniki cerkve Jezusa Kristusa, mormoni. Da ne bo pomote, punca, ki se je pogovarjala z mano je bila zelo simpatična in drugače prijetna sogovornica, a kaj ko ne bi na vsak način želela predstaviti to svojo vero in rinila v mene z vprašanji, za katere sem ji jasno in glasno povedala, da me ne zanimajo. Lepo, če ona živi tako kot živi in s tem pomaga drugim, a vsiljevanje takega mišljenja nekomu drugemu, ki ga to ne zanima, ni primerno. Pa čeprav so s tem prepričali verjetno že nešteto ljudi. Gre za denar, ki ga potencialni verniki nosijo potem v cerkev oz. kamorkoli že? Ne, kje pa, kateri cerkvi se je pa še šlo za denar ;).

Kot sem že tudi nekje zapisala, glavno je, da verjameš oz. veruješ v nekaj. V časih v katerih smo, se mi zdi najbolj pametno, da veruješ predvsem vase. Tako pač je, če nimaš volje, da bi si pomagal sam, ti ne bo nihče drug mogel pomagati. Če komu pomaga Jezus, naj bo tako, če komu pomagajo spodnjice za srečo, pa tudi prav. Vse je v glavi.