V življenju se moramo velikokrat od koga ali česa posloviti. Če nam določena oseba ali stvar ni bila kaj preveč pri srcu, potem je slovo celo dobrodošlo, v nasprotnem primeru, pa je poslavljanje nekaj, kar verjetno nikomur ni ravno pri srcu. In moja serija največjih poslavljanj ..

Konec 8. razreda smo se preselili .. sicer ne tako zelo daleč stran (pol ure vožnje), a še vseeno sem precej zamenjala okolje in družbo. Takrat mi ni bilo ravno lahko, ker je konec počitnic pomenil tudi začetek srednje šole in še eno novo okolje. Na vse sem se seveda navadila in če me danes vprašate, ne bi šla nazaj. Niti v kraj kjer sem živela petnajst let, niti v srednjo šolo, ki sem jo na začetku faksa prekleto pogrešala. Ja tudi prehod na faks ni bil ravno lahek, pa čeprav sem se ga prej zelo veselila. Tudi takrat se je bilo treba na nek način posloviti od srednješolskih poznanstev. A to je po eni strani super, saj sedaj, ko teče že moje četrto v Ljubljani, vidim, kdo je ostal ob meni in kdo ne. In vem, da če ne bi šla v Ljubljano, se ne bi spletla nekatera prijateljstva, ki so se in ki mi danes pomenijo ogromno. Pustimo ob strani, da so bila še vmes razna poslavljanja od takoimenovanih ‘bivših fantov’ ..

Lani sem se poslavljala od svojega bivšega-zdajšnjega stanovanja, saj sem se začasno odrekla življenju v Ljubljani. Odločila sem se, da bom v času absolventa živela doma in si poiskala službo (študentsko delo) v Celju. Glede na to, da mi Ljubljana ni bila nikoli ‘fajn’, sem prej mislila, da mi bo doma čisto super. No, že ob pakiranju škatel sem ugotovila, da tako pač ne bo šlo .. da bi se kar tako odrekla preživljanju časa s cimrami in ostalimi prijatelji v Ljubljani .. preteklo je kar nekaj solz, nakar sem se hvala bogu odločila, da se vrnem v Ljubljano in si tukaj poiščem delo. In veste kaj? Ljubljana mi je postala všeč in študentsko življenje je zakon, čeprav sama vem, da ga ne izkoriščam v taki meri kot bi ga lahko.

No in danes sem se poslovila od moje prve bolj resne službe. Takšne in drugačne okoliščine so pripeljale do tega, da se v tistem delu nisem našla, čeprav je podjetje v katerem sem delala, super. Tudi vsi zaposleni s katerimi sem imela opravka so fenomenalni, zato mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, da sem odšla z velikim cmokom v grlu, pa čeprav drugače nisem človek, ki bi mu prišlo veliko do živega .. razen takrat, ko mi kaj res veliko pomeni. A življenje je pač takšno, da je treba sprejemati takšne in drugačne odločitve. Če vedno ostanemo na istem, ne bomo nikoli izkusili kaj novega. Vedno pa za slovesom sledi dvoje – ali si rečeš ‘joj hvala bogu, da sem šla/šel, sedaj se imam boljše’ ali pa ‘pismo kaj sem imel/a, pa tega nisem znal/a dosti ceniti’.

Kakorkoli, resnično ne maram poslavljanj, so pa dobra, ker nam prinesejo izkušnje. Jaz pa jih, glede na to, da sem stara šele 22, potrebujem še veliko.