Že ene par ljudi mi je reklo, da si predstavljajo blogerje kot take, ki živijo zabubljeni v virtualnem svetu in je blog eden izmed glavnih kanalov preko katerega komunicirajo z ostalimi in izražajo svoje mišljenje, čustva itd. No, vsekakor se verjetno najde kdo tak, ki mu je blog bolj kot ne edina vez z ostalimi, mogoče zato, ker je tudi njegov tip dela tak, da dela bolj kot ne z računalnikom, ali pa zato, ker je res nesocialen in zaprt vase, mogoče sramežljiv … Pri meni je blog le en prostor kamor zapišem svoje mišljenje, ko mi pade kaj pametnega na pamet, torej svojega prostega časa ne podrejam pisanju bloga, samo zato, da bom kaj objavila v nekem dnevu. Poskušam se držati načela, da rajši ne napišem nič, kot pa kako bedarijo, ki je ne bo nihče prebral. To, mislim, da mi v večini primerov uspe, vedno pa seveda ne, ampak še noben bloger mislim da ni od začetka naprej pisal objav, ki bi bile vse kvalitetne, ker rabiš nekaj časa, da se najdeš, da vidiš kaj je tisto, kar lahko daš ljudem, da te bodo z veseljem brali, seveda pa boš tudi ti ob tem užival. Skratka, da ne zaidem predaleč od teme, mislim, da smo v večini blogerji čisto normalna socialna bitja in ni strahu, da bi se kdo preveč (vsaj v Sloveniji ne) posvečal pisanju bloga, saj pri nas kakšne posebnega zaslužka z blogom pač ne moreš doseči.
- Komentar
- Reblog
-
Subscribe
Subscribed
Already have a WordPress.com account? Log in now.
SIMONA GOBEC 
Hecno mi je le to, da se tako vprašanje nenehno pojavlja pri blogerjih. Kaj pa rečejo za tiste, ki nenehno visijo na Facebooku, ali pa ki tako ali drugače surfajo po netu pet ur na dan, pa se to pač nikjer ne pozna, saj nič ne pišejo, ampak samo klikajo strani?
Ker nas en kurc briga, kaj si drugi mislijo,o nas
@Iztok: Očitno smo razred zase al kaj :). Facebook-a pa itak večina svetovne populacije.
no, jest ne fejsbukam. mi niti na kraj pamet ne pade. pa netlogam tudi ne. še blogam bolj poredko, razen na svojem blogu, ki je svetinja … zame. :) ko sem še imela cilj (1000 postov) sem jih res šopala vsak dan, potem pa sem ugotovila, da tudi po 1000 postu ne morem nehat, ker je še tolko za napisat in sem ustavila konje. pa kljub temu še preveč pišem. :))) navada ali kaj.
če sem zato čudna … mi je res čist vseeno. važno, da je meni fajn. :)
Eh, naj mislijo kar hočejo, nekaterim se tako ne da nič dopovedati. Na tem mestu se strinjam s komentarjem o facebooku- a to je pa okej al kaj? In ja, tudi mene ni tam gori =) Jaz blogam, ker rada pišem in ker mi je pač blog mesto kjer lahko napišem kar mi sede pa bo mogoče nekdo prebral mogoče pa tudi ne. Je pa blog daleč od tega, da bi ob delu na njem preživela ogromno časa. Glede na to, koliko časa porabim za internet ga za blog še najmanj :D Je pa res, da rada berem bloge :)
Kako bi jo drugače spoznal, njo, ki vsaj mislim, da mi je naklonjena,
če se omejim samo na spoznavanje soroden duše?
Ker nam država še ne išče partnerjev in če nisi ravno študent, ampak v vukojebini, kjer je edina vez z svetom adsl internet potem je blog da spoznaš sorodno dušo edino upanje. Se pravi, da smo blogreji svaj v povprečju čisto normalni ljudje, dobiš gsm številke tudi če ne vprašaš.
Kolko pa se družimo, je odvisno od nas samih. Blogreski žuri so.
Ostane pa ti še lokalna lepotica, ki ne bloga in ne bere blogov, a to ni to.
Sorodna duša mora biti vsaj 100 km od doma. Če pa jo hočeš spoznati rabiš blog in za začeterk maile.
To je to.
Blog seveda ni tako koristen, kot je komunikacija v živo.
Je pa takoj za njo.
Je odlična priložnost izkristalizirati lastne misli in se ob tem še kaj naučiti.
lordwales: ja blog je dobra priložnost, da nekoga spoznaš .. seveda, če bloger v objavah piše tudi o sebi. A še vseeno se mi zdi, da je, tako kot je Rado napisal, komunikacija v živo najbolj koristna.
Blog je dobra šola cenzure, saj svega na blog ne smeš dati.
Še vedno je boljša komunikacija v živo.
Sicer pa, zakaj pri ljubezni hiteti.
To je povezano tudi z stroški,
Seveda pa je največja napaka ljubezen iz usmiljenja, t.i. ljubezen na lokalnem nivoju, kos eusmiliš lokalne lepotice, ki pač ne dobi tipa.
Je skora nemogoče združit kariero in ljubezen, če samo pomislim, d abom pred poletjem že v 5 knjigi, tedenska obveznost do časopisa in še prva služba.
Zato počasi pri ljubezni