Najprej pomislim, da je občutno predolga (Celje – Ljubljana 1.40h), ampak ravno zaradi tega, srečaš na vlaku marsikaj oz. marsikoga. Sama se z vlakom vozim predvsem zadnjih nekaj mesecev, v nedeljo v Ljubljano in v petek nazaj proti Celju. V tem času sem srečala že mnogo ljudi, ki so me dodobra nasmejali, mi krajšali pot, ali pa sem si zaradi njih preprosto mislila ‘kaj vse hodi po tem svetu.’ No, pa poglejmo:

– Gospa, ki je ‘reševala križanke’. To pa je zgledalo tako, da je izpolnila približno tri gesla pri vsaki, pa še to tista, ko moreš napisati začetnice imena in priimka, vse ostalo pa je prepisala iz rešitev. Med tem je zagnala paniko, da so vrata pokvarjena in se ne odprejo ter da je treba to nujno sporočiti sprevodniku. No stvar je bila v tem, da pač na tisti postaji ni nihče izstopil in to je bil tudi razlog, da se vrata niso odprla.

– Gospodična, katere imena ne vem, vem pa celo njeno življenjsko zgodbo. Od tega iz kod je, kaj študira, kje je doma, kam hodi ven, koliko je stara, njene srednješolske dogodivščine .. skratka, ni da ni. Vmes je potem zmotila še drugi gospodično, učiteljico, ki ji z svojimi vprašanji nikakor ni pustila, da popravi teste svojih učencev. Ne rečem, da mi ni vožnja takrat hitro minila, ampak ne vem zakaj eni s takim navdušenjem popolnim neznancem govorijo svoje življenjske zgodbe.

– Starejši gospod, ki se je tudi rade volje pogovarjal z vsemi okoli njega. Imel je tudi radio in take velike slušalke, če se prav spomnim, pa je nekim fantom razlagal nekaj o vesoljcih ter kako je njegov radio boljši od današnjih MP3 playerjev.

– Nuna, ki je celo pot brala sveto pismo in molila (k sreči potiho)

– Gospod, ki je na sedežu poleg mene zaspal in veselo smrčal tako, da se mu je smejalo pol vagona. Hvala bogu ali komerkoli, da se je po parih minutah smrčanja tudi zbudil in ni več zaspal.

– Gospa, ki je brala časopis in je vsakič, ko je obrnila stran, pihnila v časopis. Ok, razumem, da popihaš prej, če se morda dve strani malo zlepita skupaj, ampak potem, ko je stran že odprta .. hmm, ne vem razloga.

No to se nekako glavne zgodbe, sigurno je bila še kakšna, pa mi je sedaj ušla iz spomina. Danes grem spet na vlak, morda bo spet ‘zabavno’, morda pa me bodo pustili, da v miru poslušam svoj MP3 player z najljubšo glasbo :)