Vsi se kdaj zlažemo, ker je to pač v človeški naravi. Vse se začne, ko smo otroci. Tiste nedolžne laži, ki z veliko mero domišljije zbudijo pozornost pri odraslih. No sedaj bo kdo rekel, da ne laže, ampak sigurno je ena izmed najpogostejših laži (čeprav to ne moremo res šteti med prave laži) ta, ko nas kdo vpraša kako smo, mi pa odgovorimo, da dobro, pa čeprav se počutimo kot kup dreka. Lažemo v partnerskih odnosih (nekateri se zlažejo npr. koliko partnerjev so imeli že prej, pa vse do varanja, pa kakšna nedolžna laž, ko mož reče ženi, da ji obleka pristoji, pa čeprav se oba zavedata, da ji ne), laganje v prijateljskih odnosih (‘A si za kavo? Joj jutri pa res nimam časa.’ Pa čeprav ga imaš na pretek, pa se ti mogoče v resnici samo ne da), znotraj družine (‘S kom si bil/a? Am ja s kolegi’, čeprav si bil/a na zmenku), v službi (včasih se je pač treba zlagati oz. blefirati, da dobiš kak posel) itd. Tu so še politiki, za katere večkrat pravimo, da morajo imeti sposobnost laganja.
Ste se že danes zlagali? Jaz se nisem, ali pa ne vem, ker stvar laži je tudi v tem, da se jih včasih sploh ne zavedamo, ker pri določenih stvareh to pač počnemo pogosto.
Skratka vsi se kdaj zlažemo. Če je to kakšna nedolžna laž, naj bo, če pa neresnica lahko koga prizadane ali mu povzroči škodo, potem pa je bolje, če povemo po resnici, ker laž ima kratke noge :)
SIMONA GOBEC 
No, saj ubistvu si že vse povedala :D
Osebno se skušam čimmanj lagati, čeprav včasih enostavno bleknem ven, ker se mi res ne da vsega zagovarjat.
Vsekakor pa so bele laži (hm… saj se jim reče tako, ne?) del našega življenja. Tja pač spadajo zadeve kot so: “Kako si?” “Dobro.” čeprav nisi, itd.
Najstniki smo drugače precej podvržni laganju predvsem staršem in učiteljem. “Kje si bil?” “…” Ipd. :D
Sem tudi sama mela to obdobje, zdaj pa mi je jasno, da je najbolše povedati kar po resnici… čeprav se mami še zmeraj zlažem, če imam občutek, da mi preveč vdira v zasebnost.